Intervju

“Sedaj se bojimo postati žrtve virusa, v naslednji fazi bodo žrtve drugačne”

“Sedaj se bojimo postati žrtve virusa, v naslednji fazi bodo žrtve drugačne”

Piše: Katja Ferletič / Pogovor: Benedikt Kosič, trgovec

Majhne in srednje velike trgovine se že leta spopadajo s hudo gospodarsko krizo, v času koronavirusa pa se je stanje nedvomno še poslabšalo. Podaljšanje izrednih varnostnih ukrepov in obveznega zaprtja trgovin bo hudo prizadelo ne samo lastnike trgovskih dejavnosti, temveč tudi zaposlene in njihove družine. Trgovci se zavedajo pomembnosti ukrepov na krajevni in državni ravni, vendar bodo gotovo potrebovali pomoč, da bodo njihove dejavnosti lahko preživele in še naprej privabljale kupce v mestno središče.
O trenutnem kriznem stanju in posledicah, ki jih je epidemija prinesla v življenje lastnikov manjših trgovskih dejavnosti, smo se pogovorili z Benediktom Kosičem, enim izmed lastnikov goriške zgodovinske trgovine obutve in športnih artiklov.

Ali lahko bralcem Novega glasa na splošno predstavite vašo trgovsko dejavnost?
Naša trgovska dejavnost obstaja že več kot sedemdeset let. V Gorici, v Raštelu, se je začela s čevljarsko delavnico, ki se je kasneje spremenila v trgovino obutve. Trgovina se je v letih vedno bolj širila in imeli smo še druge dejavnosti, pred dvaintridesetimi leti pa smo začeli tudi s prodajo športnih artiklov – trenutno se ukvarjamo izključno s prodajo omenjenih izdelkov, pred kratkim pa smo se odločili tudi za prodajo preko naše spletne strani. V preteklosti smo imeli v mestnem središču do pet trgovin in v določenih obdobjih tudi preko dvajset uslužbencev. Trenutno imamo tri trgovine, ker smo začasno, zaradi ekonomske krize v Gorici, morali zapreti trgovino otroške obutve in dejavnost prenesti v glavno prodajalno v Raštel. Pri vodenju dejavnosti smo soudeleženi vsi bratje (dve sestri in dva brata) – vsak od nas ima svojo vlogo, ustanovitelja trgovske dejavnosti pa sta bila naš ded Benedikt in naš oče, Andrej Kosič, ki še vedno vsakodnevno prihaja do nas in se osebno zanima za delovanje podjetja.

Posledice širitve koronavirusa za manjše trgovine so nedvomno zelo hude. Kako v vaši trgovini občutite krizo, ki jo je povzročila širitev pandemije?
Pri tem moramo upoštevati več dejavnikov. V našem sektorju se, tako kot v mnogih drugih, že skoraj dve desetletji spopadamo s hudo ekonomsko krizo. Še težje obdobje se je za majhne trgovine začelo v letu 2008, z nastopom vsesplošne gospodarske krize in posledično znižanjem kupne moči posameznikov. Že pred nastopom pandemije so se vsa manjša in srednje velika podjetja, podobna našemu, borila za obstoj. Za premostitev finančnih težav so lastniki velikokrat uporabljali lastna finančna sredstva, ki so sedaj izčrpana. Danes smo v še hujši situaciji, saj velika večina majhnih in srednjih trgovinskih obratov v zadnjih desetletjih ni uspela ustvariti zadostne finančne likvidnosti, da bi lahko bila kos taki krizi. V tem trenutku so trgovine zaprte, prodaje so se izničile, država in bančne ustanove žal odločajo o življenju in smrti manjših podjetij in, če nam ne bodo priskočile na pomoč, bo situacija dramatična.

Koliko časa je že zaprta vaša dejavnost?
Zaprli smo pred nekaj tedni, ko je stopila v veljavo zakonska odredba, v kateri je bilo na državni ravni določeno zaprtje trgovskih dejavnosti za omejitev širitve koronavirusa.

Kaj predvideva zadnji vladni odlok glede pomoči trgovcem?
Zadnji vladni odlok med drugim določa zamrznitve nekaterih posojil in določena podjetja bodo imela pravico do prispevka 600 evrov “una tantum” za mesec marec. Drugih oblik finančne pomoči ne predvideva, razen socialnih blažilcev za naše uslužbence, ki pa se jih v naši kategoriji ne moremo še posluževati. Odlok prepušča v tem smislu veliko avtonomije tudi posameznim deželam. Upoštevajoč dejstvo, da so trgovine zaprte že nekaj tednov, se mi vsekakor zdi, da ni dovolj jasen, pomembni ukrepi pa niso še izvedljivi.

Kaj menite vi o tem?
Rešitve, ki jih predvideva zadnja uredba italijanske vlade, t. i. “Decreto cura Italia”, trenutno gotovo ne zadostujejo potrebam trgovskih dejavnosti, ki delujejo v našem sektorju. Gre za pomemben ekonomski poseg, ki pa ne bo kos finančni izgubi, ki jo je povzročilo zaprtje trgovin. Lastniki bomo davke in določene pristojbine vsekakor morali plačati in mislim, da bi jih morala država za eno leto ukiniti in ne samo začasno zamrzniti. Občutek imam, da smo prepuščeni sami sebi, izključno z lastnimi močmi pa bo veliko majhnih in srednje velikih trgovskih dejavnosti težko preživelo.

Koliko zaposlenih imate v vaši trgovini? So vsi doma? Ste vzeli v poštev socialne blažilce?
Pri delu smo soudeleženi vsi bratje, zaposlenih pa imamo osem uslužbencev. Trenutno smo vsi doma, uslužbenci koristijo svoje dneve dopusta, čakamo pa na možnost posluževanja socialnih blažilcev. Dan za dnem spremljamo dogajanje, vladne ukrepe in odločbe, upoštevamo navodila naših svetovalcev za delo in sindikalnih organizacij ter združenja trgovcev.

Kako doživljajo to situacijo vaši uslužbenci?
Naši uslužbenci so že veliko let pri nas. Zelo so potrpežljivi in razumevajoči, stalno smo v stiku z njimi. Srčno upam, da se bodo lahko čim prej poslužili socialnih blažilcev.

Ali lahko kvantificirate škodo, ki jo je utrpela vaša dejavnost?
V tem trenutku bi zelo težko kvantificiral finačno škodo, ki jo je naša, družinska dejavnost, utrpela do sedaj in ki jo bo še v prihodnosti. Težave imamo tudi zaradi nakupov blaga, saj v našem sektorju delamo “sezonsko” in blago preko pogodb z dobavitelji kupujemo tudi pet, šest mesecev pred začetkom sezone, za poravnavo pa se poslužujemo raznih plačilnih metod. V naših trgovinah imamo trenutno že veliko novega, visoko kvalitetnega blaga, ki leži in čaka na prodajo. Govorimo o več sto tisočih evrih vrednosti, ki jo bomo morali dobaviteljem izplačati.

Kaj pa menijo ostali goriški trgovci?
Veliko se pogovarjam z ostalimi trgovci, ki vodijo svojo dejavnost v mestu. Večina jih meni, da doživljamo pravo tragedijo. Vsak se bori za lasten obstoj, pri tem pa se čuti osamljenega – nemočni gledamo, kako se v nekaj tednih izničuje ves trud, ki smo ga v zadnjih desetletjih vlagali v premostitev ekonomske krize. Vsi smo mnenja, da če ne bo država konkretno posegla z dodatnimi manevri, podobnimi tistim, ki jih je udejanjila za reševanje bank, bo v letu 2020 v Gorici izginilo do 80% majhnih in srednjih trgovskih objektov, ki delujejo v raznih kategorijah.
Ne moremo si predstavljati, da se bodo ljudje, po epidemiološki krizi, v kratkem času spet vrnili k starim navadam in se prosto premikali po mestu kot prej. Tisti, ki v tem času niso imeli zagotovljenih finančnih prihodkov, plače, se ne bodo vrnili v trgovine in kupovali. Kupna moč se bo še bolj znižala, saj ljudje, ki so za preživetje načeli svoje prihranke, si bodo po tako hudi krizi težko lahko privoščili kupiti kaj novega.

Ali mislite, da bodo banke priskočile na pomoč trgovcem in vsem tistim, katerih dejavnost se je zaradi koronavirusa povsem ustavila?
Lastniki trgovskih dejavnosti polagamo naša upanja v razumevanje upraviteljev bančnih ustanov. Pričakujemo nove sisteme pomoči podjetjem, ki so v težavah zaradi prejšnje gospodarske krize in zaradi finančne škode, ki jo je povzročila pandemija. Banke so trenutno vezane na odločitve italijanske vlade in, če bodo tudi v prihodnosti odvisne le od teh, bo to nedvomno premalo za premostitev gospodarske krize. Zelo žalostno, za mala podjetja tragično, bi bilo, če bi naše bančne ustanove izkoristile ta trenutek za opravljanje neke vrste “čistke suhih vej”. Vsekakor mi bankam še vedno zaupamo in obenem upamo, da bo tudi država z resnimi ukrepi in večjo, konkretno pomočjo spremljala tudi našo kategorijo.

Če le za trenutek pogledamo v prihodnost, kakšno pomoč pričakujete od deželnih in državnih institucij, ko se bo stanje normaliziralo?
Čakamo in upamo v primerne finančne manevre. Vse kategorije doživljamo podobne težave: že pred epidemijo nas je sistem državnih dajatev tlačil, če pa se tudi po njej situacija ne bo izboljšala, če ne bomo imeli olajšav, ne vidim rožnate prihodnosti za italijanski gospodarski sistem. V tem trenutku lahko govorimo o pravem “vojnem stanju” in upamo v čim lažji začetek “povojnega” življenja. Pred virusom smo s prihodki od svoje trgovske dejavnosti lahko dan za dnem krili plačila, s popolnim zaprtjem trgovin pa prihodkov nimamo. Osebno pričakujem tudi pomoč Evropske unije, saj so sedaj v velikih težavah tudi države, ki so začetno podcenjevale nevarnost širitve koronavirusa. EU bo morala nujno razbremeniti finančnih obveznosti posamezne države, da bodo te lahko kos težavam. Čas nam bo pokazal, kakšna je resnična vloga EU – pandemija bo v tem smislu po mojem mnenju prinesla velike spremembe. Posamezniki moramo ostati živi in zdravi, a nujno bomo morali imeti zagotovljene možnosti, da bomo ohranili pri življenju tudi naše dejavnosti.

Gospodarsko stanje manjših trgovin je bilo tudi pred koronavirusom že šibko. Veliko trgovin v Gorici je zaprlo, novejših, a tudi takih, ki so dolgo let bogatile mestno življenje. Bodo po vašem mnenju posledice epidemije na goriško gospodarstvo zelo hude?
Mnenja sem, da bo prosto premikanje po mestu precej omejeno za vsaj šest mesecev, in glede na to sem prepričan, da bo brez primerne pomoči po koronavirusu naše mesto še bolj prazno in obubožano, kot je bilo prej. Sprašujem se, koliko trgovcev bo imelo zadostno ekonomsko moč, da bo lahko spet odprlo svojo dejavnost: Nekateri dobavitelji bodo lahko počakali, drugi pa ne. V tem trenutku se bojimo okužbe, bojimo se za naše zdravje, bojimo se postati žrtve virusa, v naslednji fazi pa bodo žrtve drugačne.

Koliko časa menite, da bo potrebnega, da se bo italijansko oz. goriško gospodarstvo spet pobralo in doseglo vsaj stopnjo, na kateri je bilo pred virusom?
Mislim, da bo potrebnih nekaj let, da bomo dosegli stopnjo gospodarske rasti, ki smo jo imeli pred pandemijo. Da si bomo lahko konkretno opomogli od vsesplošne gospodarske krize, pa bo po mojem mnenju potrebnih več desetletij – na noge moramo postaviti ekonomijo, ki je že pred virusom bila v slabem stanju – situacija je še hujša, kot je bila v povojnem času. Srčno upam, da bo ta huda preizkušnja privedla do tega, da bodo ljudje spremenili svoj način nakupovanja, da se bodo spet približali manjšim trgovinam in se zavedeli, da nakupovanje v lastnem mestu, med lastnimi ljudmi, je edini način za izboljšanje krajevnega gospodarstva in ponovnega cvetenja mestnih središč. S širjenjem nakupovanja v velikih trgovskih centrih mestna središča dobesedno ugašajo, denar kupcev pa gre izven mesta, celo izven dežele – velike verige trgovin so vezane na multinacionalke, tako da gre denar celo izven naše države. Upam, da se bodo v prihodnosti potrošniki zavedali, da z nakupovanjem v manjših trgovinah v mestnih središčih pripomorejo ne samo k preživetju trgovcev, ampak tudi k ustvarjanju novih delovnih mest.

Kako si predstavljate ponovno odprtje vaših trgovin po epidemiološki krizi?
Težko si predstavljam, kako bo potekalo in kakšni bodo v prihodnosti varnostni ukrepi, ki jih bomo morali spoštovati. Komaj čakam dan ponovnega odprtja, saj imamo veliko novega, kvalitetnega blaga, ki čaka na kupce. Prepričan sem, da v naših prodajalnah ne bo težav z varnostnega vidika, glede na to, da nimamo na desetine ljudi v istem času prisotnih v istem prostoru, kot se dogaja v nakupovalnih središčih. Pri nas smo že v prvih trenutkih krize poskrbeli za razkužitev prostorov in za spoštovanje primerne, varne razdalje med ljudmi.

Kako pa vi osebno doživljate epidemiološko krizo?
Vsak od nas drugače doživlja krizo. Osebno sem zelo zaskrbljen, slabo spim, v trgovino zahajam z bratom Simonom samo za izpolnjevanje spletnih naročil, torej zbiranje artiklov, pripravljanje in pošiljanje paketov, sestra Aleksandra pa skrbi za urejevanje vsakodnevnih zadev v uradu. V zadnjih letih smo vsekakor imeli zadovoljivo obratovanje, stisnili smo zobe, trudili smo se za plačevanje dobaviteljev in pravočasno kritje vseh obrokov. Za prihodnost upam, da bomo lahko še naprej kos vsem svojim obveznostim, še posebno do uslužbencev in njihovih družin, tako, kot smo vedno bili. Upam, da nam bodo naši kupci ostali zvesti in da bomo pridobili nove. Upam, da se bosta v ljudeh ponovno prebudila potreba po bližini in direktnih človeških odnosih, občutek enotnosti in odgovornosti ter medsebojne pomoči v mestni skupnosti.

Katera je prva stvar, ki jo boste naredili, ko se bomo vsi lahko spet svobodno premikali? Med drugim vas zelo veseli fotografija …
Šel bom v naravo. Fotografija me zelo veseli, name učinkuje antistresno, zato se bom s svojim fotografskim aparatom sprehodil v naravi, zelo verjetno po Soški dolini.

Zahvaljujem se vam za iskren pogovor.

27.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!