Sanjajmo z odprtimi očmi in podnevi!

Piše: Danijel Devetak Fotografije: DD

Gorica / Kard. Matteo Zuppi o kulturi srečanja ob praznovanju mestnih zavetnikov

Kardinal Matteo Zuppi se je rodil v Rimu leta 1955, v duhovnika je bil posvečen leta 1981. V pastoralnem delovanju je imel veliko opraviti z družbenimi stiskami na periferijah in v Skupnosti sv. Egidija. V rojstnem mestu je leta 2012 postal pomožni škof, oktobra 2015 ga je papež Frančišek imenoval za bolonjskega nadškofa, oktobra 2019 za kardinala, od 24. maja lani pa je predsednik Italijanske škofovske konference. V petek, 10. marca, je bil na osrednjem večeru ob praznovanju goriških zavetnikov, sv. Hilarija in Tacijana, protagonist večera z naslovom Kultura srečanja. Zbrano občinstvo v Kulturnem domu Gorica je po glasbenem uvodu, ki so ga ponudili učenci SCGV Emil Komel, pozdravil nadškof Carlo Redaelli (prisoten je bil tudi koprski škof Jurij Bizjak), za njim goriški župan Rodolfo Ziberna. Dobrodošlico gostu je Igor Komel, predsednik Kulturnega doma kot “hiše sožitja in sodelovanja med tu živečimi narodi” izrazil tudi v slovenščini.

V pogovoru z urednikom škofijskega tednika Voce Isontina Maurom Ungarom je kardinal, ki še vedno najraje sliši, da ga ljudje imenujejo “don Matteo”, razvil na osnovi Frančiškove socialne okrožnice Fratelli tutti kar nekaj aktualnih tem.

PRISELJENCI

Govoriti o razlikah, ki pomenijo obogatitev, ni samoposebiumevno, je dejal. Kdor ima zavest o tem, ki je dozorela v trpljenju, ima še večjo odgovornost. “S tega zornega kota imate na Goriškem veliko modrost. Živite jo in pomagajte nam jo živeti! To lahko združuje vzhod z zahodom. To močno potrebujemo, če pomislimo na tragedije, do katerih prihaja nedaleč od nas.” O tem moramo “prepričljivo in privlačno” spregovoriti tistim, ki še živijo v nerazumevanju in sporih. Meje so lahko zidovi in zapreke, lahko pa tudi kraji priložnosti. Zato zrela zavest o različnosti kot bogastvu “naj postane lepa stvarnost, ki vodi v prihodnost”.

Preden je kardinal prišel v Gorico, se je udeležil zadnjega slovesa na pokopališču v bolonjski četrti Borgo Panigale, kamor so prepeljali nekaj umrlih migrantov iz Cutra. “Šlo mi je na jok … Sram me je bilo za mnogo stvari …” Priseljenstvo je lahko “velika priložnost”. Kdo bo plačeval pokojnine? Kdo bo delal na poljih? Kdo tam že dela? Kdo bodo varuške naših ostarelih? Kdo bo obiskoval naše šole? “V naslednjem šolskem letu bo v italijanskih šolah 120 tisoč otrok manj kot letos …” Delovna sila je na polotoku vedno večji problem. “Pripraviti moramo načrt s pogledom v prihodnost,” skupaj premisliti, kaj nujno potrebujemo. “Vsi lahko postanemo tujci in nasprotniki.” Ko govorimo o priseljencih, se moramo primerno “opremiti”, da njihove prihode primerno upravljamo. Ne gre za odprta ali zaprta vrata, “problem je biti odgovorni za to, kar je dobro,” izbrati “človeški, resničen, pameten in ustrezen način, kako jih sprejeti”.

EVROPA

Niso priseljenci krivi za to, da je Evropa spet začela postavljati zidove in vleči bodečo žico. “Če ni skupne evropske zavesti, izdajamo na stotisoče oseb, ki so pokopane v Redipulji in na številnih pokopališčih Furlanije Julijske krajine ali tistih v fojbah … Izdajamo jih! Njihova oporoka je namreč – bodimo enotni!” To je sporočilo tistih, ki so se borili za svobodo in proti ideologijam. Priseljenci so kvečjemu razodeli šibkost Evrope. Covid je Evropo povezal, vzbudil je solidarnost, da bi iz zdravstvene krize izšli skupaj, saj smo le doumeli, da smo na isti barki. Migranti pa kažejo na našo sebičnost. “Včasih žal plahni zavzetost za združeno Evropo, ki je kot ideja nekaj zelo lepega in po vsej verjetnosti kot resničnost globlja od tega, kako se kdaj pa kdaj razodeva.” Na celini so dolga stoletja potekali spopadi, ki so uničili cele generacije, zato ne smemo dopustiti, da bi izdali idejo o Evropi. “Moramo pa rasti. Če ne rasemo, se stvari končajo ali pa vsaj postarajo. Zato se moramo res potruditi, da bo Evropa rastla,” toda ne samo v ekonomskem smislu, ampak kot skupnost, ki skupaj razmišlja in krepi zavest o skupnem življenju. Evropa “ne more biti samo velik supermarket”, temveč kraj, kjer znamo spregovoriti o tem, kaj je pomembno, vredno. “Zato – več Evrope!”

Papež Frančišek trdi, da ni dovolj samo sprejemati priseljence. Moramo jih spremljati, spodbujati, integrirati. “Včasih smo zelo šibki in pomanjkljivi že pri njihovem sprejemanju.” Ko gre za nujno stanje, tudi ukrepamo. “Problem je, da nujno stanje ni samo njihov prihod, ampak tudi naslednja faza: ta korak pa je zahteven.” V tem smislu kardinal svetuje, naj pomislimo na nekako obliko “posvojitve za prihodnost”. Veliko je mladoletnih, ki želijo samo to, da bi komu pripadali. “So zahtevni? Lahko tudi. Kot pač vsi otroci. Tudi jaz nisem bil ‘lahek’ otrok …” Zato “posvojimo jih!” Kot je to delal don Bosco, kot še naprej delajo salezijanci, ki z mladimi gradijo prihodnost. Ne gre brez truda, vse to pa prinaša veliko srečo. “V tem je življenje!” Če je naše življenje prežeto samo z ne-delom in sebičnostjo, “smo zgrešili vse. Glavno vprašanje je, za koga dati življenje. Mislim, da je darovati življenje zanje ogromno zadoščenje.” Pomembno je vlagati v vzgojo in izobraževanje, “imamo dovolj časa in priložnosti!”

STRAH IN DIALOG

Če se dialoga otepamo in drugačnega bojimo, je to zato, ker nas je individualizem ošibil. “Pretirana skrb zase nas šibi.” Zaradi misli, da drugega ne potrebujemo ali da ga lahko celo izkoriščamo, da imamo, ne pa, da smo, smo postali bolj šibki in krhki. “Razlog za naše zasvojenosti je tudi osamljenost.” In ko potem srečaš drugega, drugačnega, takšnega, kakršen je v resnici, te zajame strah. Veliko mladih živi zaprtih med domačimi stenami, covid je naše krhkosti še okrepil.

“Prava pomoč, ki jo lahko ponudimo, je lepo življenje, polno smisla, življenje, v katerem je veliko lepih in resničnih stvari, ki jih lahko uresničimo.” Namesto da skrbimo samo za lastno preživetje ali da se zapremo v štiri zidove, ponudimo lepo življenje! “To je pravi način, da premagamo strahove.” Danes smo odgovorni za to, da spet zgradimo bratstvo, da tako premagamo strahove, preden se spremenijo v kaj drugega. “Strah je lahko opozorilo, lahko pa postane zid in neti sovraštvo. Bati se moramo korakov nazaj, zato gradimo kulturo, zavednost, prijetnost sobivanja in odkrivanja drugačnosti ter vzajemnega bogatenja!”

COVID IN ODLOČITVE

Covid nas je med drugim spodbudil k temu, da smo iskali različne načine za ohranjanje stikov z osebami, ki jih nismo mogli srečevati. “Upam, da smo se res naučili česa dobrega. Prav je imel papež Frančišek, ko je rekel, naj bomo pozorni, da nas covid ne spremeni v slabše.” V zadnji poslanici za svetovni dan miru nas sveti oče opozarja, naj po covidu ne pozabimo sprejemati odločitev. To je lahko priložnost za pomembne izbire. Kako lahko izkoristimo trpljenje, ki se nas je dotaknilo? “Sem optimist, imam upanje, mislim pa, da ne smemo zamuditi priložnosti.” Trenutek “zahteva od nas zavedanje in odločnost”. Skušajmo gledati na prihodnost z vnemo, kakršno so imeli naši predniki po drugi vojni, z odpornostjo in močnimi vrednotami, z željo po novih, boljših časih. “To potrebujemo danes.”

UMARELL IN SINODA

V bolonjskem narečju uporabljajo izraz “umarell” za upokojence, ki s sklenjenimi rokami na hrbtu opazujejo gradbišča in ponujajo nezaželene nasvete. Smo verniki in tudi duhovniki v drugem letu sinode nekakšni “umarell”, ki vse opazujemo in vemo, se pa v dogajanje ne vpletamo? Jezus, ki je učencem dejal, naj množici dajo pet hlebov in dve ribi, “nas je spravil v zagato,” je dejal kardinal Zuppi. Ni jim naročil, naj gredo kaj kupit, ampak naj dajo to, kar imajo. “Ne smemo misliti, da potrebujemo nekaj, česar nimamo … Nimamo nobenega alibija. Vsakdo zmore. Tisto malo, kar imaš, kar se ti zdi tudi nesmiselno, je v resnici to, kar potrebuješ.” Umarell “opazuje, pa tudi sodi … Taki smo lahko tudi verniki.” In vendar “v evangeliju ni prostora za take osebe”, predvideni niso niti upokojenci: “Papež Frančišek nam je v zgled: star je 86 let, prežema ga nemir, pa tudi želja, da bi razumel, občutil, spremenil itd.” Uči nas gledati v prihodnost: še naprej sanjajamo, sicer z odprtimi očmi in podnevi! Ostanimo zasidrani v resničnosti, “ne bodimo muzej!”

Sinoda poteka z upočasnjenim ritmom, “in vendar druge poti ni: ali hodimo po tej poti ali postanemo neustvarjalna manjšina, polna strahov in obsesij.” Sinodalnost pomeni, da “moramo hoditi skupaj. Kako? To je problem.” Župniki imajo vse več župnij, tvegajo, da postanejo uradniki, ki sicer opravljajo svoje posle, a izgubijo stik s skupnostjo. Kakšne bodo skupnosti v prihodnje? Kaj nam pomeni soodgovornost? “Vsakdo lahko veliko da in veliko prejme.” To je pot, “ne moremo se vrniti nazaj”.

BO CERKEV ŠE SKUPNOST?

Cerkev je občestvo, ki daje smisel hierarhiji. Kar se pa tiče gradnje občestva in skupnosti, nas čaka še veliko dela. “To je veliki izziv našega časa. Dolga leta smo zahtevali, da bi družine bile majhne Cerkve. Mislim pa, da bi morali prispodobo obrniti na glavo: Cerkev naj bo majhna družina,” kot skupnost prvih kristjanov, ki so bili “kot eno srce in ena duša”. In vendar ni skupnosti, če ni očetovstva.

MLADI IN POLITIKA

Mlade, ki bi jih zanimala politika, bi kard. Zuppi “usmeril tja, kjer je največ trpljenja, v kraje, kjer je treba rešiti vzroke bolečin.” Naj preberejo encikliko Fratelli tutti: revnim ni dovolj dati nekaj denarja, priskrbeti jim je treba delo! Ni dovolj pomagati prečkati reko, treba je zgraditi most!

VOJNE IN MIR

Dne 10. marca so evropske Cerkve molile za žrtve v Ukrajini in za mir povsod, kjer je poteptan. “Bodimo ljudje miru! Če imamo kaj proti bratu, se najprej spravimo z njim!” Molitev ni zadnje sredstvo, ki ga imamo na razpolago, “ampak prvo”. Prek molitve “čutimo grozo, solze, obup,” v njej se približamo žrtvam vojne. “Vojno razumem, ko pogledam v oči nekoga, ki je v njej izgubil vse.” V ljubezni sicer nikdar ne napredujemo dovolj. Toda, kot je zapisal Benedikt XVI., “Bog bo naš odvetnik. Lahko mu zaupamo, ker je dober odvetnik”.

Preberi tudi

Tečaj priprave na sv. zakon

Tržaška

Msgr. Duilio Corgnali (1946–2024)

Kristjani in družba

“Visita ad limina apostolorum”

Kristjani in družba

Preračunljivost

Kristjani in družba

Preračunljivost

04.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme