S pesmijo in molitvijo pod Jezusovim križem, postni meditativni koncert ZCPZ Gorica

Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica je 27. marca organiziralo v cerkvi sv. Ivana v Gorici doživet postni meditativni koncert z naslovom Krona s trnja venec je njegov.

Kaplan v Slovenskem pastoralnem središču p. Jan Cvetek je uvodoma pozdravil navzoče in poudaril, da pobuda spada v sklop priprav na velikonočno praznovanje. Dodal je, da jo prireditelji letos še posebej posvečajo spominu na rojaka, duhovnika in pesnika Filipa Terčelja, “ki ni bil zgolj umetniška duša, ampak tudi velik domoljub in borec proti terorizmu, kar ga je prav pred 80 leti stalo življenje”. Koncert je na koru oblikoval cerkveni zbor sv. Ivana, ki je ob orglanju Davida Bandlja zapel nekaj pesmi na Terčeljeva besedila, ki so jih radi vzeli v roke razni ustvarjalci in jih uglasbili. Koncert se je začel s Komelovo Trnjev venec, sledile so Strašno trpiš Lojzeta Bratuža, Nesrečno ljudstvo judovsko Martina Železnika, Presvete rane Jezusa Vinka Vodopivca in Pojdi na Golgoto Martina Železnika.

Petje se je prepletalo z instrumentalnimi vložki čelista Aleksandra Sluge in z meditacijami tržaškega vikarja za slovenske vernike g. Tomaža Kunaverja. Ta je z besedami poljske svetnice in mistikinje Favstine Kovalske iz leta 1935 dejal, da je ena ura premišljevanja o Jezusovem bridkem trpljenju večje zasluženje kakor pa celo leto bičanja do krvi. “Premišljevanje o mojih bridkih ranah je tebi v veliko korist, meni pa je v veliko veselje,” je slišala sv. Favstina. Ko smo v hudi stiski in trpljenju, si vsi želimo, da je nekdo ob nas, da ve, kako se počutimo, da z nami sočustvuje, da nas tolaži, je nadaljeval g. Kunaver. “Niso potrebne besede, le bližina. In to počnemo mi ta večer. Smo z Jezusom, sledimo mu v njegovem trpljenju, smo ob Njem. In to je dovolj.” On nam je izkazal svojo ljubezen do konca, od nas ne zahteva ničesar v zameno. “Želi si le, da ga spremljamo na njegovi poti na križ. Želi si naše bližine. Ljubezen si želi ljubezni.” Pustimo, da nas nagovori in se nas dotakne, je vikar pozval prisotne, da bi tudi mi imeli mehko in sočutno srce, da bi spoznali Njegovo ljubezen, saj smo ustvarjeni za ljubezen, za Njega. Nesrečen je vsak od nas, “ko ne išče Njega, ki nas stalno išče”. Iščemo življenje povsod, razen pri Njem, ki je izvir življenja. Zato nismo siti, ostajamo žejni. Povprečen kristjan v Bogu ne vidi osebe, ki ga ljubi, ampak neko abstraktno bitje, ki ni prisotno v njegovem življenju. Nanj se obrne iz navade ali iz strahu pred kaznijo, težko pa prepozna osebo, ki je vanj zaljubljena, ki bi dala vse, da bi ji to ljubezen vrnil. Zato prosimo Boga, da bi dobili “vedno več okusa za nebeške in večne dobrine”, da bi naša duša želela počivati v Njem.

Vsi se bojimo trpljenja,“tudi Jezus je v Getsemaniju prosil Očeta, da bi ga rešil križa. A se križa ni branil.” Jezusove molitve, da bi šel kelih mimo njega, Bog ni uslišal. “Bog Oče je imel še boljši načrt, tako kot ga ima z nami.” Ko bi odstranil vse naše križe, ne bi mogli konkretizirati naše ljubezni. “Ljubezen je nekaj zelo konkretnega.” Zato nas vabi, da vsak dan vzamemo svoj križ in hodimo za Njim, mu zaupamo svoje stiske. “Na poti nismo nikoli sami.”

Tomaž Kempčan, avtor Hoje za Kristusom, je med drugim zapisal, da Jezus ima mnogo tovarišev pri mizi, malo v postu. Kdor Jezusa ljubi zaradi Jezusa in ne zaradi svoje tolažbe, ga poveličuje “v bridkostih in stiskah srca prav tako kakor v največji tolažbi”. Pater Pij je zapisal, da Jezus potrebuje naše trpljenje za duše. “Tudi moje in tvoje trpljenje lahko postane orodje v Božjih rokah, orodje ljubezni in v rešenje celotnega človeštva. Boga hvala tudi za križ,” je sklenil g. Kunaver.