Kristjani in družba

S kot SEKULARIZACIJA (3)

S kot SEKULARIZACIJA (3)

Piše Andrej Vončina / Cerkveni in družbeni antislovar (27)

Preko sekularizacije kot procesa se je razvila neka druga religija, ki si je izborila čedalje vidnejše mesto na račun drugih prepričanj in seveda vseh navad ter kulture. Pravzaprav lahko rečemo, da se je zamenjal celoten sistem, ki ni več isti, kot je bil poprej. Sekularizem ni le manifestacija neke preproste verske zmote ali zgolj eno od krivoverstev (herezij), ki so navadno načenjala le delno tkivo vere, temveč je precej več. Sekularizacija je pripeljala do globinske in skorajda popolne izroditve celotnega krščanskega tkiva. Lahko bi rekli, da na Zahodu, toda to lahko sprejmemo le, če lahko zraven damo tudi vzhodnokrščanski svet, kar bi bilo sicer tudi pravilno. Saj poznamo tisti latinski rek, ki pravi: “Corruptio optimi pessima”. Marsikdo iz današnjega sekulariziranega sveta se sicer s tem ne bo strinjal, ker je po njegovem novo vselej boljše od starega, ki je potemtakem le še za pozabo in uničenje, vendar so sadovi vendarle tu pred nami in niso ravno spodbudni. Sekularizem tako ni le neke vrste novo poganstvo, ki bi pobožanstvilo naravo in sakraliziralo svet, temveč gre za veliko več. Novega poganstva se veliko najde med skupinami mladih, ki nekako simulirajo stare poganske kulture, da bi tako zadovoljili človekovo potrebo po tem, da bi se znašel pred nečim večjim od njega. Sekularizem je, nasprotno, poskus, da bi profanirali tisto, kar je sveto, nebeško in božansko, da bi torej popolnoma umaknili božansko ali duhovno razsežnost človeku izpred oči – tako in drugače, torej v materialnem in notranjem smislu. Vse je torej le še zemeljsko, zemlja-zemlja, ne obstaja nič presežnega. Mi smo seveda zdaj priča rezultatom nekega procesa in del neke nove stvarnosti, proces je torej sekularizacija, nova stvarnost pa sekularizem, moramo pa vedeti za temelje vsega skupaj. Že res, da se je zadeva razbohotila zlasti po drugi svetovni vojni, sploh od šestdesetih let 20. stoletja naprej, vendar je vse to sad revolucije, ki je, kot smo že dejali, pravzaprav ena, a ima štiri glavne faze, o katerih smo tudi že spregovorili. Če torej želimo razumeti sedanje stanje, moramo podrobno pogledati najprej “prvo” revolucijo, ki je Luthrova revolucija, kar pa bomo podrobneje lahko naredili posebej. Tu bomo dali le še kak namig. Jacques Maritain je napisal delo “Trije reformatorji: Luther, Descartes, Rousseau” (Trois réformateurs: Luther, Descartes, Rousseau), kjer je te tri može postavil kot tiste, ki so pripeljali do sodobnega sveta, in sicer je to storil že skoraj pred sto leti (1925), kar naredi vse še bolj zanimivo. Po njegovem je torej Luther nekakšen oče sekularizma, a francoskega misleca bomo podrobneje navajali, kot smo dejali, posebej. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

11.06.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!