Duhovni potopis mladega glasbenika Jerneja Mazeja o iskanju miru z romanjem v Sveto deželo

Ob izteku jubilejnega leta 2025 je Komisariat za Sveto deželo iz Ljubljane organiziral romanje v Sveto deželo. Med romarji je bila tudi skupina mlajših. Zanimivo in navdihujoče je slišati od nekaterih izmed njih, kakšno je bilo njihovo doživljanje obiska svetih krajev. Povabili smo jih zato, da so za naše medije ubesedili svoje vtise in misli za revijo Mladika in za Novi glas.

Za bralce Novega glasa je svoj prispevek napisal romar Jernej Mazej. Doma je iz Šoštanja, deluje kot koncertni organist in učitelj na dveh slovenskih glasbenih šolah. Že v svojih dokaj mladih letih je kot voznik nabral kar precej kilometrine – ne upa si, denimo, do stotic natančno oceniti, kolikokrat se je v desetletju pred koronapandemijo zaradi študija ali zaposlitve peljal do Salzburga in nazaj – tokrat pa se je pridružil romarski skupini, ki se je v božično-novoletnem tednu odpravila v Sveto deželo v organizaciji Komisariata za Sveto deželo. Kot pripominja, bi morda moral kar dobro prebrskati po spominu, kdaj pred tem je nazadnje naredil “tak dopust, kot je treba”, za tokratno romanje pa ni v dilemi, da mu bo ostalo v spominu še dolgo.

Vsekakor bi se lahko bolje pripravil na romanje v Sveto deželo. Morda bi bilo potrebno kako “predromanje” – v smislu, da človek za dlje časa izstopi iz stresnih življenjskih vzorcev že prej kot šele na romanju samem. Res, samo to? Hm, sv. Ignacij denimo bi mi gotovo lahko dal še precej dobrih nasvetov. A vendarle: tako vesel sem, da sem šel. Rade volje bi tudi kdaj vnovič poromal tja.

Ena sama očetovska misel je bila najbrž dovolj, da me je v dneh pred odhodom malo “pri(Sveto)zemljila” in vsaj začasno usmerila k bistvu. Zaslišal sem jo med dokumentarcem Terra Sancta. Varuhi izvirov odrešenja (k sreči na začetku, saj mi gradiva Kustodije Svete dežele še ni uspelo pogledati v celoti). Ob svojem obisku Svete dežele si je spoštljivo zaželel poklekniti nekdo, ki je danes že v “ta Nebeškem” od obeh Jeruzalemov – sveti papež Janez Pavel II.

Seveda nam na romanju niti vseh “zemeljskih hodnikov Jeruzalema” ni uspelo prehoditi v celoti, a videli in doživeli smo veliko. Osebno bi gotovo še precej več, če ne bi toliko fotografiral. Res, kako izčrpno, a nevsiljivo se sveti kraji že po svoji zasnovi obračajo na romarja! Ogromnokrat je to z navajanjem Božje besede, ki ti večkrat pride naproti celo v tvojem maternem jeziku. Včasih celo v jeziku, (za) katerega morda še nikoli nisi slišal. Kadar se to zgodi v latinščini, pa te neredko drobna dodana besedica “hic” lahko opomni, da se je del odrešenjske zgodovine udejanjil prav “tukaj”. Impresivna je premišljena arhitekturna zasnova. Bogate so upodobitve iz raznovrstnih sobivajočih slogov, dolg je časovni presek. Nagovarjajoča je lahko simbolika, ki predaja besedo globlji resničnosti (Tabgha, bazilika Božjega groba, dvorana zadnje večerje, gora Tabor in drugi kraji). Vzdušje odprtosti za kulturo različnih narodov sveta je razbrati tako v videnem kot v slišanem (ko npr. ujamemo speve in druge molitve bratov in sester v Kristusu, zdaj iz enih zdaj iz drugih dežel; zdaj z enega zdaj z drugega konca svetišča). Če ene in iste naslikane podobe ne moremo zreti ves čas in če vonj kadila, žlahtnih olj ali cvetja samo mestoma zaznamuje našo pot, pa ob vsem sproti opaženem lahko slutimo pečat večnih resnic – kot potrpežljive skale, ki ovekovečujejo posamezne svete resnice in se ves čas ne bodo niti malo premaknile, tudi če sam še zelo dolgo ne bi prispel do njih. (No … daljšega čakanja v vrsti navadno niti ni bilo.)

Enostavno bi bilo, če bi človek imel stikalo za preskok v “romarski način”; brez tega sem bil verjetno večkrat tudi zgolj turist. Kot tak sem občudoval razgled na vrtove v Haifi, med sprehodom pa nato zakorakal najprej v blato in zatem skorajda še na napačni avtobus (ja no, če je imel pa predpražnik …). Kot romar pa sem se (na pravem avtobusu in odklopljen od nekaterih nepotrebnih “zemeljskih” skrbi) v molitvi večkrat povezal s soromajočimi, z njimi vsak dan “bil ob pravem času na pravem mestu” – torej pri sveti maši; kadar sem bil sam, pa sem še vedno lahko s križem usmeril blagoslov iz svoje sobe proti sosednji ali na kar celo skupino naenkrat in še marsikoga zraven priporočil Bogu. Kot turist sem morda zbiral kamenčke in lupine na obali valovitega Galilejskega jezera, ki leži pod morsko gladino, torej v depresiji. Kot romar pa lahko poudarim, kako je Jezus ravno v tej “depresiji” naredil ogromno čudežev, kar je lahko spodbuda nam vsem, da se več zatekamo k Njemu, sploh kadar smo potrti – morda osebno, morda širše kot narod … ali še širše kot družba, ki ji manjka Luči, ki je pred dvema tisočletjema v “dolini smrtne sence” zasijala ljudem, a Je mnogi niso sprejeli.

Luč, pisana z veliko, je seveda Gospod Jezus Kristus. Kako pa je s tisto lučjo v očeh ljudi, ki so se – četudi so Luč sprejeli – po covidnem obdobju in zatem še vojne v bližini znašli v nezavidljivem položaju? Iz Betlehema, ekonomsko precej odvisnega od turizma, se ljudje izseljujejo. Sam seveda nimam dolgoletnega pregleda, a četudi se marsikdaj zdi, da luč v očeh še ni ugasnila, si ne smemo delati utvar, da razmere niso resne in da se bodo same od sebe izboljšale. Včasih lahko to slutiš ob ljudeh, včasih po tem, ker ljudi ni videti – dovolj zgovorno je sedeti za edino zasedeno mizo, hoditi po prazni ulici ali biti v eni od nekako dveh manjših skupin obiskovalcev v pomembnem svetišču. Če smo sami dostikrat zadržani do tujcev in če – tudi pri meni – ne manjka površnega znanja in predsodkov, so bile “obrnjene vloge” (tokrat smo bili Evropejci gostje na Bližnjem vzhodu) zelo povedna preizkušnja. Gostoljubja do romarjev ni manjkalo; posebej naj omenim le eno lepo gesto, ko nas je arabski diakon videl stati na dvorišču in nas kar med sveto mašo prišel povabit v cerkev, da bi prejeli blagoslov.

Dovolj se zavedam svojega pomanjkljivega poznavanja Bližnjega vzhoda, da se ne morem delati pametnega in ob tem ne pristati v stereotipih. Vseeno lahko naštejem par drobcev – poanto ugane vsak sam. Voznik lahko močno hupa, a nato drugega voznika skozi odprto okno še vedno ogovori s “Prijatelj!”. Večerni sprehod po kakem mestu ni nujno preprost, četudi se parkirani avtomobili res ne bodo premaknili. Nivoji obvladovanja angleščine bi lahko (po praktični plati) bili nemara označeni s črkami v drugačnem zaporedju. Če ne znate brati tujih pisav: tudi po arabskih župnijah kdaj vidite črko G zapisano enako kot v Evropi – kadar gre za violinski ključ (ki pa še vedno nakazuje branje od desne proti levi). Za spodbudo še to, da je v noči na prvi januar v Betlehemu možno priti do kvalitetnejšega spanca kot v “pirotehniziranih” domačih koncih …

V domačih koncih? Mar nam ni tudi Sveta dežela že postala domača? Vsak dan tematsko obarvan, spremljan z Božjo besedo ob branju Svetega pisma, smiselnim vlečenjem vzporednic, duhovno razlago in še kakim duhovitim komentarjem voditeljev romanja … Le kako bi se človek kasneje ob vsem prepoznavanju že delno znanega še lahko počutil tujca? Toliko lepše, ker sem bil kot romar vedno gostoljubno sprejet (negostoljubno so morda delovali valovi Mrtvega morja, ki so iz več kot le enega razloga posebno zahtevne sorte). In ko ni “informacijskega meteža” in rapidnih menjav lokacij, temveč imaš čas, da vsaj nekoliko dojameš sporočilo Božje besede in se v miru dotakneš svetih krajev, takrat se tudi sveti kraji dotaknejo tebe. Lahko te prevzamejo čustva že na kraju samem (kot denimo na Kalvariji) … lahko te kako zavedanje začenja dohitevati šele kasneje … ali pa si še pozneje predočiš očitke v smislu: “veliko premalo se zavedam … preveč površen sem (bil) …” Mislim, da je vse troje lahko hrana za željo po večji Božji bližini in korak k umiritvi, korak spreobrnjenja.

Dejansko je bil čas kmalu po sklenjenem premirju v Gazi sporočilno primeren čas za romanje. Nenazadnje: kako pričakovati, da bodo mladi in manj mladi prebivalci Svete dežele pripravljeni ostati, če pa bi mi sami raje počakali še nekaj let, preden se bomo mogoče odpravili tja, za nekaj dni? Ena prijava na romanje morda spodbudi še kakšno. Par prijav več morda olajša izvedbo romanja za skupino. Ena skupina več lahko za domačine pomeni kopico srečanj več (namesto prazne ure), več “prometa”, predvsem pa tudi več smisla. Ena zadovoljna skupina – in bili smo taka skupina! – o, ta pa bi po vrnitvi v Slovenijo lahko še toliko bolj … No, bomo videli! Priznam, da takrat pred romanjem nisem ravno delal reklame – še moja odločitev o prijavi je bila kdaj namenoma zapisana par vrstic pod sporočilom, da je načeloma ni bilo treba prebrati. Zdaj je drugače; romanje v Sveto deželo priporočam še komu.

Februar je mesec, ki kljub kratkosti ne bo minil brez romanja v organizaciji Komisariata za Sveto deželo. Če je za februarski termin zdaj že prepozno, a se boste za obisk Svete dežele odločali kdaj drugič, pomislite mogoče predvsem na bistvo, ki ga je zelo dobro povzemal naslov naše romarske knjižice (Po Jezusovih stopinjah). Tudi kdor bi Božjo Ljubezen do nas rad šele začel spoznavati, korajžno: kraji so vsebinsko bogati, od nikogar pa se ne pričakuje, da bo razumel vse. Še več: kot se v dokumentarcu, omenjenem v uvodu, argumentirano izrazi nekdanji kustos Svete dežele in današnji kardinal Pierbattista Pizzaballa, je pravo romanje tisto, ki “pusti več vprašanj kot odgovorov”. Še to: po možnosti odidite na romanje že dovolj naspani, kajti tam bo res kaj videti. Glede situacije v svetu: spremljati stanje je seveda prav, marsikatera skrb pa odpade, ko pot vendarle zaupate Bogu – in nekaj presoje tudi Njegovim zemeljskim sodelavcem.

Blagoslova vsem!