Romeo in Julija kot sodobna metafora
Paolo Valerio je za gledališči Rossetti in Verdi aktualiziral slovito ljubezensko tragedijo in Gounodovo romantično priredbo
Romeo in Julija mi predstavlja izredno blagoglasno besedno zvezo; čeravno nekoliko eksotična, zveni povsem domačna. Podobno se mi dogaja še z drugimi naslovi ne samo klasičnih del, ampak tudi grških tragedij, ki jih še vedno uporabljamo za razlago ali vsaj komentar težko razvozljivih, če ne nemogoče razložljivih vprašanj našega življenja kot posameznikov in družbe. Zato se mi zdi povsem na mestu izbira gledališč Rossetti in Verdi, da uresničita skupni projekt in aktualizirata mit mladih ljubimcev, za vedno povezanih v smrti.
Umetniški vodja Stalnega gledališča FJK Il Rossetti, režiser Paolo Valerio, je prepričal svojo in tržaško operno hišo, da sta sočasno udejanjili produkciji glasbenega teatra oz. teatra z glasbo na istem odru in s skupno scenografijo, istimi glasbenimi izvajalci in soustvarjalci predstav, ki sta se zvrstili zaporedoma, večer za večerom, v Gledališču Verdi. Razlikovali so se le pretežno mladi igralci in interpreti nesmrtne tragedije Romeo in Julija Williama Shakespearja (1664–1616), ki naj bi nastala med letoma 1594 in 1596, ter enako sveži glasovi operne priredbe Roméo et Juliette, v melodramski in tragični maniri, romantičnega skladatelja Charlesa-Françoisa Gounoda (1818–1893), ki je po Faustu (1859) očarljivo, čustveno poduhovljeno, a tudi telesno, pogumno in žalostno opero v francoskem slogu prvič uglasbil leta 1867 in zatem pilil več verzij vse do leta 1888.
Iz publikacij za obe predstavi (posebno bogata s priložnostnimi prispevki in študijami je gledališka) je razbrati genezo, motive, nagibe in vlogo soudeleženih pri produkciji, vodstvu, uprizoritvi in analizi zahtevnega kulturnega projekta, ki od klasike in obče veljavnih prvin prehaja v zgodovino in sodobnost. Kot vemo, operni režiserji radi prestavijo tradicionalne tekste v sodobna okolja (spominjam se npr. Puccinijeve Boheme v Verdiju, ki so jo prestavili v Pariz revolucionarnega leta 1968). Režiser Paolo Valerio je debitiral prav s tem tekstom v Veroni, na Julijinem dvorišču in je izbral poetično tragedijo, da bi z uprozoritvijo podal svojo pietetno in protivojno izjavo v dveh inačicah: prek Gounodove opere, ki se dogaja v namišljenem Trstu med prvo svetovno vojno, ter gledališke, krvave drame sredi obleganega Sarajeva v začetku 90. let prejšnjega stoletja.
Zgodba je znana. Zanimivi sta objavljeni študiji tržaških univerzitetnih profesorjev angleške literature Laure Pelaschiar in zgodovine gledališča Paola Quazzola. Boleče aktualna sta zapis tržaških vojnih dopisnikov Fausta Biloslava in Giana Micalessina iz Albuma – Bosna in Hercegovina (objavljen v dnevniku Il Giornale 8. aprila 2012) in odlomek časnikarja in zgodovinarja Lorenza Salimbenija. Referentka za tisk v Rossettiju Ilaria Lucari je orisala ozadje in nastanek predstave ter spremljevalne dogodke, od seminarjev in obiska vaj prof. Quazzola z univerzitetnimi študenti do delavnic s 500 dijaki iz sedmih tržaških višjih srednjih šol (nobene slovenske), ki jih je vodila psihologinja Maria Aurora Russo na temo razvoja čustev pri mladostnikih. Pri pripravah na ogled obeh predstav so sodelovali omenjena prof. Pelaschiar in univerzitetni kolega Tommaso Piccolo, časnikarka Sara del Sal in ravnatelj Britanske šole FJK Peter Brown, ki so osvetlili književne in umetniške plati Shakespearjevega dela. Dragocen prispevek je nudil Leonardo Sini, dirigent in avtor glasbe za gledališko predstavo, ki jo je “iz luknje” izvajala komorna zasedba orkestra iz Verdija pod glasbenim vodstvom prvega violinista Stefana Furinija.
Gledalcem, ki so si ogledali obe predstavi, bo ostala verjetno še najbolj v spominu bistvena, a ekspresivna scenografija Francesce Tunno z naklonom nagnjenim velikim zrcalom, postavljenim čez cel oder, ki je deloval kot ekran in odseval v dvorano močne in šokantne posnetke razdejanja vojne. Avtor videov Alessandro Papa je montiral črno-bele kadre ruševin velike vojske, uničene sarajevske knjižnice, žrtev ostrostrelcev, ki so streljali z okoliških gričev na mučeniško mesto in ubili tudi “sarajevska Julijo in Romea”, Admiro Ismić in Boška Brkića. Spomnil bi, da je tudi jugoslovanski oz. bosanski umetnik Safet Zec posvetil nesrečnima ljubimcema svoj znameniti humanistični opus Objemi (na spletu: www.safetzec.maona.si). V Valerievi priredbi mladih zaljubljencev ne umori strup ali nož, ampak slepi naboj ostrostrelca. Kostumograf Stefano Nicolao je za junake gledališke predstave, strastne, vročekrvne in prekipevajoče značaje, ki so bolj kot na nesrečne prebivalce Sarajeva spominjali na današnje tolpe mladih prestopnikov (t. i. “maranza”) ali tiste iz muzikala West Side Story, ki je tudi nastal po navdihu Shakespearove zgodbe, zarisal mladostniška, skoraj najstniška oblačila (glej sliko).
Operna inačica nas je bolj prepričala, saj so ob aktualizaciji pevci in orkester v vsem sijaju izvajali Gounodovo briljantno glasbo. Imenujmo za vse čustveno in svežo armensko sopranistko Nino Minasjan v vlogi Julije in kakovostnega mehiškega tenorista Galeana Salasa kot Romea. Gledališki, sicer talentirani in dinamični igralci so za nas preveč “kričali”, tako da nismo povsem doumeli pesniških dialogov zaljubljencev, zlasti Julijinih. Zato sem po predstavi segel po Shakespearjevem besedilu (v gledališkem zvezku) in se naužil čudežne, napol filozofske, napol senzualne poezije, ki je tu tako izrazita, namreč skrivnost mladostne zaljubljenosti in ljubezni, ki se sproži in razvname v vsej polnosti čustev in teles.
V isti publikaciji so objavljene tudi številne zelo lepe fotografije Simoneja Di Luce, ki pričajo o razkošnosti kostumov, razigrani mizansceni in ekspresivnosti mladih protagonistov: Giacoma Albitesa Coena (Romeo), Caterine Truci (Julija), Sebastiana Carusa (Benvolio), Pietra Desimia (Tybalt). Alessandro Danuzzi je odigral zahtevno vlogo očeta Capuleta, v kateri so kot v nekakšni psihodrami odmevali preštevilni sodobni primeri nasilja v družini, izkušeni domačin Fulvio Falzarano pa ironični dvojni lik modrega patra Lorenza in nezadržno komične Julijine dojilje. Med ostalimi snovalci bi omenil še mojstra luči pri obeh predstavah Claudia Schmida ter koreografinji Monico Codena za dramo in Danielo Schiavone za opero; še imam v spominu slikoviti krožni mimohod pevcev zbora s kalami v rokah. Vsi so prispevali svoje k dinamiki in barvitosti celotne mašinerije. Pripomnil bi le, da je bila videoprojekcija morda preveč poudarjena, tako da je mestoma v drugi plan dajala nastop pevcev in igralcev, visoko glasbo in upesnjeno besedo libretistov Julesa Barbiera in Michela Carréja pa zreducirala na vlogo glasbene kulise.
Cenili smo velik trud in prispevek obeh gledališč ter številnih sodelujočih. Mnogo mladih, ki sicer ne zahajajo v Verdi ali Rossetti, si je ogledalo eno ali drugo oz. obe predstavi, kar je res dragoceno, in upajmo, da se bo tovrstno sodelovanje nadaljevalo. Nekoliko manj je prepričala izbira in povezava tem. Predsednik gledališča Rossetti Francesco Granbassi in režiser Paolo Valerio govorita o kontekstualizaciji balkanskih “odprtih ran”, ki so jih sprožili “nacionalizmi” in “etnije”, a povezati te zahtevne pojme s Shakespearjevo fabulo o krvavem spopadu med veronskima družinama Capuleti in Montegi se nam je zdelo nekam mehansko in apodiktično. S tržaškega zornega kota, ki je glede na širšo južno- in vzhodnoevropsko problematiko privilegiran prostor v primerjavi z osrednjim italijanskim, bi pričakovali morda bolj premišljen pristop in branje.
Da se vrnemo na začetek: v petek je bila zadnja premiera v operni sezoni – težko pričakovana mojstrovina Richarda Straussa Elektra na besedilo pesnika in dramatika Huga von Hofmannsthala iz leta 1909. Mojstra prehajanja iz romantike v modernizem sta sodelovala še pri drugih operah: Saloma, Kavalir z rožo, Ariadna na Naksosu (prava uspešnica pred leti v tržaškem Verdiju), Ženska brez senc, Egiptovska Helena in Arabella. Ponovitve bodo še jutri (ob 20.00), v soboto (ob 18.00) in nedeljo (ob 16.00). Informacije in vstopnice: www.teatroverdi-trieste.com. Nedavno smo v Rossettiju videli tudi ameriško posodobitev Elektri pristoji črnina nobelovca Eugena O’Neilla in pisali o njej 23. aprila 2026. Ni kaj, klasika govori še in še, tudi danes.
Fotografije:
1. fotografija: izrazita dinamika na odru: od leve Francesca Masini (Lina/Yuri), Sebastiano Caruso (Benvolio), Pietro Sparvoli (Mercutio), Pietro Desimio (Tybalt), Caterina Truci (Julija), Giulia Perelli (Capuletova) in Alessandro Dinuzzi (Capulet). (Foto Simone Di Luca)
2.fotografija: krožni mimohod na odru pevcev zbora (med vajo) v Gounodovi operni inačici Roméo et Juliette, v sugestivni odslikavi na velikem naklonskem zrcalu – ekranu. (Foto Fabio Parenzan)
3.fotografija: Romeo in Julija, mlada gledališka talenta Giacomo Aibites Coen in Caterina Truci, v Valerievi inovativni in “politični” aktualizaciji Shakespearjeve ljubezenske tragedije. (Foto Simone Di Luca)
4.fotografija: “Sarajevska Julija in Romeo” – Admira Ismić in Boško Brkić. Zaljubljenca obeh sarajevskih narodnosti, ki ju je strl snajper, v sliki Safeta Zeca iz cikla Objemi. Jugoslovanski oz. bosanski mojster, rojen 5. decembra 1943 v Rogatici (Republika Srbska – BiH), je z globokim sočustvovanjem in tankočutnostjo naslikal še druge tragedije sodobnega časa. Po izbruhu vojne je 1992 s Sarajeva pribežal najprej v Videm in nato v Benetke in Pariz. Danes živi in dela med Benetkami, Parizom, Sarajevom in Počiteljem.
