Romarji treh Slovenij povezani v eno domovino

SVETE VIŠARJE – 36. srečanje rojakov iz Slovenije, zamejstva in zdomstva

Slovenci iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva so se v nedeljo, 4. avgusta, srečali na tradicionalnem romanju treh Slovenij na Sv. Višarjah. Tudi tokrat se je na tem s simboliko in duhovnostjo močno prežetim krajem, stičišču slovanskega, germanskega in romanskega sveta, zbralo veliko slovenskih romarjev. Srečanje se je pričelo v jutranjih urah na ploščadi za cerkvijo Višarske Matere Božje s predavanjem umetnostnega zgodovinarja Ferdinanda Šerbelja. Kot po tradiciji je najprej zadonela slovenska, evropska in gorniška himna, tokrat v izvedbi Kvarteta klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov. Med romarji so bili prisotni predsednik zveze izseljenskih duhovnikov v Evropi Izidor Pečovnik, ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik, sekretarka na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar, nekdanja ministrica omenjenega urada Helena Jaklitsch, prvi slovenski predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik založbe Mladika Ivo Jevnikar, predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete Miloš Čotar, predsednik Društva slovenskih izobražencev Martin Brecelj in predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof.

Izidor Pečovnik, med drugim predsednik Rafaelove družbe, ki skrbi za organizacijo dogodka, se je zahvalil sodelavcema Lenartu Riharju in Anamariji Rajk ter msgr. Antonu Jamniku za prisotnost in za skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vesna Humar se je spomnila lanske ujme, ki je prizadela Slovenijo in zaradi katere je srečanje odpadlo. Kljub temu so nekateri romarji prišli na Sv. Višarje, objavili sliko jasnega neba in ponevihtnega sonca, ki je bilo neke vrste simbol prihodnosti in optimizma. Vsi Slovenci po svetu so takrat dokazali solidarnost matični domovini in pravzaprav pokazali, kako Slovenci dihamo skupaj, je poudarila državna sekretarka. Nekaj pozdravnih besed je namenil tudi Lojze Peterle, ki se je zaustavil pri kočljivem stanju današnje družbe in poudaril, da so Višarje povsem aktualen prostor, ter izrazil upanje, da bi še navdihoval ljudi in Slovence za vse tisto, kar moramo še narediti za skupno početje v evropskem duhu. Tudi Helena Jaklitsch je dejala, da si želi, da bi se na tem mestu še dolga leta srečevali kot bratje in sestre, a tudi v skrbi za naš slovenski narod.

Organizatorji so se spomnili na zaslužnega duhovnika msgr. Janeza Riharja in njegovo skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu. Rihar je med drugim znova oživil Rafaelovo družbo in bil vrsto let njen voditelj. Spomnili pa so se tudi stoletnice rojstva tržaškega pisatelja Alojza Rebule, ki je gorel v ljubezni do vsega slovenskega naroda. Ivo Jevnikar je na kratko opozoril na lik tržaškega pisatelja in na pobude, vezane na Rebulovo stoletnico, v priredbi Slovenske prosvete, Društva slovenskih izobražencev in založbe Mladika. Ob koncu je opozoril še na zadnjo publikacijo pri omenjeni založbi, dvojezično knjigo o p. Placidu Corteseju, duhovniku, ki je bil v hudih časih zelo naklonjen tudi Slovencem.

Svetilnik upanja in sobivanja

Ferdinand Šerbelj, ki vodi v sam vrh slovenske umetnostne zgodovine, je prisotne očaral s prodornim posegom z naslovom V nebesih pri višarski Mariji. Ob začetku je spomnil, kako sta Slovenija in slovenski obmejni prostor od nekdaj živahno predhodno območje, stičišče ter most različnih kultur in narodov. Ta prostor se odlikuje po velikem številu cerkva, ki so administrativno razporejene v 709 župnij: 2407 sakralnih stavb, od tega pa je kar 320 Marijinih cerkva, je navedel predavatelj in naglasil, da je med višinskimi cerkvami večina s statusom romarske priljubljenosti Matere Božje in da je zgovorno dejstvo, da je na območju Slovenije in v bližnjem sosedstvu kar 205 romarskih cerkva, kjer lahko srečamo naše, slovenske popotnike. Blagovest se je med naše prednike širila iz misijonskih središč Salzburga in Ogleja, naši romarji so gotovo molili na otoški Marijini cerkvi na Barbani. Mati “slovenskih” Marijinih cerkva je Gospa Sveta, postavljena v osrčju srednjeveške Karantanije, je spomnil Šerbelj, ki je med drugim poudaril pomembno vlogo samostanov pri utrjevanju češčenja nebeške Matere.

“Vse to nas privede k tukajšnji Mariji na Sv. Višarjah in njenemu pomenu oz. vlogi na stičišču štirih govorov, slovenskega, nemškega, furlanskega in italijanskega. Na tem mestu je že stoletja svetilnik upanja in sobivanja ljudi različnih jezikov, a v kulturni simbiozi združeni v Materi Božji,” je še poudaril Šerbelj in povedal, kako so v različnih stoletjih z raznih koncev prihajali na Višarje slovenski romarji. “Skozi 650 let je višarsko svetišče delilo usodo svojega naroda v dobrem in hudem,” je dejal in spomnil na ukaz zaprtja s cesarskega Dunaja, nato na usodni položaj na bojni črti med prvo svetovno vojno in kako je skupaj s pravočasno rešenim milostnim kipom Marije z Detetom odšlo na pot negotove usode na tisoče beguncev. Številni slovenski duhovniki in izobraženci so bili iz teh krajev izgnani, a višarska Marija se je šele junija 1925 vrnila na svoj oltar. Po prvi vojni obnovljeni cerkvi je dal najmočnejši vtis, ki nas še danes prevzame, slovenski umetnik Tone Kralj, ki jo je poslikal v tridesetih in znova v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. “Kraljeve poslikave cerkva na zahodnem slovenskem ozemlju, od Višarij in vse do tržaškega zaledja, so pravzaprav mejniki prisotnosti slovenskega življa na teh območjih,” je izpostavil umetnostni zgodovinar, ki je spomnil na pomembna lika Matije Majarja Ziljskega in Lamberta Ehrlicha. Ziljski je bil med pobudniki programa Zedinjene Slovenije, bil zato na Višarje kazensko premeščen in tu kaplanoval v letih 1848–1850. Toda na Sv. Višarje so Slovenci prihajali z vseh koncev in je zato duhovnik bil še bolj v stiku s sorojaki. Teolog in prodoren mislec Ehrlich pa je bil tragična žrtev treh totalitarnih režimov. Prav tu je leta 1931 preroško nagovoril svoje študente: “Nismo se zbrali tukaj zgolj slučajno, namreč po Božji volji. Božja volja nam govori, kakšna je naloga Slovencev na ozemlju, kjer živimo. Na podnožju te svete gore prihajajo v stik tri glavne evropske rase. Njihova udarna moč bi mogla trčiti prav tu … Toda naši predniki so bili bolj modri kot generali in politiki. Namesto meje so postavili cerkev na tem otoku treh narodov. To je edina meja v Evropi, ki ne ločuje narodov, ampak jih združuje … To je Božja volja!”

Mariji pripadajo številni epiteti, med njimi je tudi Marija Zavetnica, Kraljica miru in njenih dvanajst zlatih zvezd v povezavi z modrim ogrinjalom, iz česar je nastala zastava sodobne in povezovalne Evrope, je ob koncu spomnil Šerbelj. “Evropa, ki temelji na tisočletnem humanizmu in demokratičnih načelih, je svojo zrelost dosegla v hudih preizkušnjah. V Evropi narodov in deklariranega sožitja smo priča grozljivemu spopadu krščanskih narodov,” je dodal in navedel, kako se porajajo maske propadlih totalitarnih režimov, kako se je vrasel kulturni marksizem, kako smo na mednarodnih prireditvah soočeni s teatrom hedonističnega absurda in priče načrtnemu uničevanju tako materialnih kot duhovnih dobrin zahodne civilizacije.

Ob vseh vrstah deviantnih dogajanj vse bolj z nezaupanjem gledamo v današnji čas … “Kako naprej?” se je spraševal govornik. “Predvsem se ne smemo predajati resignaciji in biti le nemi opazovalci in obžalovalci ekscesov na skupni ladji norcev. Ponovno se moramo učiti iz težkih obdobij evropske in domače zgodovine. Po svojih močeh se aktivirajmo v pore družbenega življenja in zaupajmo v nebeške sile. Biti moramo optimisti, kakorkoli obravnavamo ta čas. Še bolj bo prepričljivo, če bomo v naših dejanjih in v mislih imeli višarsko nebeško priprošnjico in zavetnico Mater Božjo,” je sklenil Šerbelj.

Odpovedujemo se Atenam in Jeruzalemu

Opoldne je sledila slovesna maša. Ob prof. g. Petru Lahu, ki v počitniških mesecih duhovno skrbi za svetišče, je z izseljenskimi in drugimi duhovniki mašo daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik. V svoji homiliji je izpostavil pomen kulture srečanja in druženja: “Kjer je druščina, sta življenje in upanje, če se človek zapira v svet individualizma, samozadostnosti, lastnega ega, pa umira in se prepušča malodušju. Pri kulturi srečanja iščemo, kar nas povezuje, združuje … Pri Bogu ni delitev, zato smo povabljeni, da to podobo sami živimo in v drugih odkrivamo,” je poudaril Jamnik. Na tej poti so seveda tudi ovire, je še opozoril. Evropa in zahodni svet se v zadnjih desetletjih in predvsem danes odpovedujeta dvema pojmoma: Atenam in Jeruzalemu. Atenam pomeni težki, zdravi pameti, iskanju smiselnosti bivanja, vesolja, človeštva, etiki. Če se temu odpovemo, nastane na ravni spoznanja strašen relativizem in kaos. Odpovedati se Jeruzalemu pa pomeni, da ne verjamemo, da je življenje na tem svetu božji dar. Postavljamo v središče človeka, da je on najbolj pomemben, da sam ustvarja raj na zemlji. “To je strašna pretvara in utvara, razvrednotenje in ponižanje človeka. Odpovedati se Atenam in Jeruzalemu pomeni se odpovedati neki urejenosti stvarstva in si odrezati korenine, iz katerih smo rasli in rastemo,” je sklenil Jamnik.

36. romanje treh Slovenij se je sklenilo s kratkim kulturnim programom, ki so ga sooblikovali Kvartet klarinetov Godbe ljubljanskih veteranov in združena zbora Zveze Slovencev na Madžarskem – Komorni zbor Monošter in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika.