Recimo kakšno besedo o besedi
Prva beseda
Črnina. Tema. Nič. Popoln scenarij za začetek kakšnega napetega filma. Smo v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Zasliši se šarmanten glas, ki reče: “Bodi svetloba”! In takrat pok! Stvari se začnejo dogajati, prva beseda je bila izgovorjena!
Tak film se je zgodil enkrat za vselej. Takrat povsem na začetku, ko je Bog ustvaril nebo in zemljo, ko je rekel, da naj bo svetloba. Danes si težko predstavljamo, kako je to pravzaprav izgledalo. Od takrat naprej namreč ni več popolne tišine, tistega niča, nečesa, česar si sploh ne znamo predstavljati, kaj bi pravzaprav lahko bilo. Podobno, kot je v današnjem svetu nepredstavljiva popolna tišina. Tako je bila prva beseda zagotovo pok. Veliki pok.
Ne bi rad razpredal o tem, kako je nastajal svet in katera teorija je bolj ali manj verjetna. Iščemo princip, po katerem je Bog ustvarjal vse živo in neživo. In ta vzvod vsega je bila njegova beseda. Njegov govor je torej povzročil premike. Že tukaj vidimo eno izmed bistvenih lastnosti besede. Namenjena je nekomu ali nečemu, namenjena je, da nekaj povzroči. Beseda v sebi nosi ustroj stvarjenja. Ker je Božja beseda tista, ki je popolna, je s tem tudi tista, ki nam pomaga odkrivati bistvene elemente. Stvarjenje je eden izmed bistvenejših. Vsaka naša beseda je naravnana, da ustvari nekaj novega.
Zaprt v popolnoma zvočno izolirani sobi govorim samemu sebi. Tovrstno govorjenje bi označili za monolog, poleg tega pa bi zraven dodali, da je popoln nesmisel. Res je, kajti monolog je nepopolnost besede. Ne samo zaradi odnosa, iz katerega izhaja popolna beseda (trinitaričnega odnosa, ki pa se mu bomo posvetili kdaj drugič), ampak zato ker monološka beseda ne doseže prav nobenega učinka, ni stvariteljska.
To je torej ponoven poziv k odgovorni rabi besede. Beseda gradi nekaj lepega (za vsako stvar, ki jo Bog naredi, namreč ugotovi, da je dobro). Destruktivne in uničevalne besede so tiste z gensko napako. Imajo poškodovan gen za stvarjenje in tako ustvarjajo rakavo družbo, kjer naposled res ne najdemo nobenega smisla več. “Toda dogodki niso nič, tragika je v človekovem srcu”. (Bernanos) Prav zares, kajti moje in tvoje srce sta stvarnika klime, ki nas obdaja.
Odgovorna uporaba besed, takih, ki ustvarjajo, nam obeta družbo upanja, veselja in ljubezni. Želim si take družbe. In želim si, da bi se lahko ob koncu dneva, ob koncu stvariteljskega govorjenja ozrl nazaj in rekel: “Bilo je dobro”.
Besedni potop
V zadnjem času nas vedno bolj ogroža “naravna” katastrofa “poplave besed”. Ob poplavi obilica vode odnese vse, kar se ji postavi po robu, uporabno in neuporabno, avtomobile, hiše, drevesa, živali, smeti… Voda je sicer sama po sebi med življenjsko najbolj pomembnimi elementi, pa vendar lahko kaj hitro postane nekaj smrtonosnega. Med povodnjijo ni časa za vrednotenje stvari, ki bi jih lahko še rešili. Voda pridrvi in odnese vse. Tudi Bog se je že enkrat odločil za podoben princip. Princip potopa. Rešil je le Noeta in njegovo družino ter živali, vse ostalo pa je bilo pod vodo.
Poplava besed ima zelo podoben učinek kot naravna poplava. Problem pa je, ker to stanje ni prehodnega značaja, ampak je postalo nekaj vsakdanjega v našem življenjskem okolju. Človek je sicer že od nekdaj bitje dialoga. A vendar se je bistveno spremenila uporaba zapisane besede. Razlagalci Svetega pisma imajo pri obravnavanju besedil, ki so stara preko dva tisoč let, med drugim pravilo, da avtor s ponavljanjem ene in iste besede v krajšem odlomku želi sporočiti, da je tisti pojem ključen za razumevanje besedila. To je zelo razumljivo, saj je pisanje včasih trajalo veliko časa, poleg tega pa so bile snovi za pisanje dragocene. S kar najmanj besedami so skušali napisati karseda veliko. Ponavljanje torej ni prišlo v poštev po nepotrebnem.
Kot sem zapisal že na začetku, se danes soočamo s poplavo besed. S pojavom tiska, predvsem pa množičnih medijev in sodobnih telekomunikacijskih sredstev je zapis besede postal relativno “poceni”. Če smo še pred nekaj leti skrbno zapisali kratko sporočilo na prenosnem telefonu, da ne bi prekoračili števila črk, in smo v elektronski pošti prav tako pazili na dolžino, da bi bilo ob slabi internetni povezavi tistih nekaj kilobajtov čim prej poslanih, se danes s tem več ne soočamo. Besed je polno, prepolno naše življenje. Tako prepolno, da izgubljajo svoj pomen. Ob poplavi namreč ni moč razločiti, kaj katera pomeni. Tipičen primer tega je ljubezen. Moški si danes izmišljujejo najrazličnejše bolj ali manj nore stvari, da bi ženski izkazali svojo ljubezen. V tem vidim problem besede. V poplavi besed ljubezni smo pozabili, kaj ta beseda pomeni. Pozabili smo, da ljubim te pomeni, da te v resnici ljubim. Ko rečem ljubim te, ob tem ne začutim nekaj skoraj svetega, ampak nekaj vsakdanjega. Včasih je bilo dovolj, če je fant dekletu povedal, da jo ima rad. Velikokrat je to storil enkrat za zmeraj. Podobno je svoj pomen izgubila beseda pobožen. Njej so storili še večjo krivico. Izraz po SSKJ označuje nekoga, ki spoštljivo in rad sodeluje pri verskih obredih, molitvah. V teološkem besednjaku bi za pobožnega označili nekoga, ki živi po Bogu, torej po Njegovem vodilu ljubezni. Poplava je naredila svoje. Kot pobožno ljudje s prizvokom v glasu radi označijo kakšno staro ženico, ki se redno udeležuje verskih obredov, pa tudi kakšnega mladega, ki pove, da mu vera nekaj pomeni. Nič ne bi bilo narobe, če ne bi izraza uporabljali slabšalno, včasih celo kot žaljivko. Poplava besed je s seboj odnesla ogromno pomenskega.
Beseda je nekaj živega, zato je do nje potrebno imeti odnos. Beseda je lahko vesela in žalostna, lahko steče z jezika, da jo drugi kar požirajo, da jim nobena ne uide; lahko pa so usta polna besed, a poslušalec ostane lačen. Prav zares, beseda je nekaj živega!
Matevž Vidmar
(Iz priloge Bodi Človek! 27.12.2012)
Ob današnji poplavi besed
