V Kobaridu spomin na Andreja Slavka Uršiča, ki je trdil: “Demokracija se ne da na hitro uprizoriti ...”

Ob 79. obletnici ugrabitve in izginotja časnikarja, pravnika, politika in domoljuba Andreja Slavka Uršiča so v Kobaridu v petek, 28. avgusta, znova odprli vprašanja zgodovinske resnice, pietete in narodne odgovornosti. Dogodek na osrednjem trgu, pred njegovo rojstno hišo, ki so ga v luči evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov pripravili Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič iz Gorice in Območni odbor Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) Zgornje Posočje v sodelovanju z Občino Kobarid, Svetom slovenskih organizacij, stranko Slovenska skupnost, Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovensko prosveto iz Trsta, je v ospredje postavil pomen ohranjanja zgodovinskega spomina in aktualnost Uršičevih demokratičnih načel. Slavnostna govornica, državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch, je v svojem nagovoru opozorila na globino in sodobnost njegove politične zapuščine. “Andrejeve misli o demokraciji so tehtne, še vedno aktualne. Ko neučakano hrepenimo po tem, da bi v naši državi končno v polnosti zaživeli pravo demokracijo, bi bile njegove misli lahko prava spodbuda,” je poudarila in navedla Uršičev preroški zapis: “Demokracija se ne da na hitro uprizoriti. Za relativno popolnost demokracije je potrebna dolgotrajna demokratična vzgoja in trdna demokratična miselnost povprečnega državljana ter visoka politična kultura strank in njih vodstev.” Ob tem je pričakoval kritično presojo vsakega posameznika ob hkratnem spoštovanju drugače mislečih. Še močnejša od njegovih besed ostaja njegova življenjska pot. Za mlade bi bila še bolj kot besede spodbuda njegovo življenje in njegova premočrtnost. “Ker ni bil le mož besed, temveč dejanj. Nikoli ni omahoval, ko je šlo za njegov narod, pravičnost, za vrednote demokracije. Postavil se je za tisto, kar je bilo prav.” Dr. Jaklitsch je izpostavila tudi bolečo praznino v slovenskem javnem spominu, saj Uršičevega imena skorajda ne najdemo v šolskih učbenikih, obletnica njegovega rojstva na državni ravni ostaja preslišana. “Njegova velika napaka, če smo cinični, je bila, da je obsodbi fašizma in nacionalsocializma dodal še obsodbo internacionalizma oziroma komunizma,” je opozorila in dodala, da je povojna oblast kritike skušala ne le fizično uničiti, temveč jih izbrisati iz narodnega spomina ter jim odvzeti temeljno človeško pravico do groba. Kritična je bila tudi do sodobnega odnosa do zgodovine: “Če je tako ravnanje še mogoče razumeti za čas totalitarizma, je nerazumljivo, da se po 35 letih samostojne države Slovenija še vedno ni sposobna soočiti z lastno preteklostjo in z vsem hudim, zaradi katerega se je zgodil slovenski razkol.” Pozvala je k odprtemu, spoštljivemu in na dejstvih temelječemu dialogu, saj “biti brez preteklosti pomeni biti tudi brez prihodnosti”.

Podroben vpogled v Uršičevo življenje in okoliščine njegovega izginotja je podal zgodovinar Jernej Vidmar Bašin. Uršič, rojen leta 1908 v znani kobariški Jeronovi družini, se je med obema vojnama v Ljubljani uveljavil kot liberalni publicist in urednik pri časniku Jutro. Med vojno je sodeloval v ilegalnem plenumu protikomunistične Slovenske zaveze ter se odločno zavzemal za priključitev Primorske k Jugoslaviji in demokratične volitve. Po vrnitvi v Kobarid leta 1945 se je pridružil novoustanovljeni samostojni politični stranki Slovenska demokratska zveza v Gorici in postal sourednik njenega glasila Demokracija. Zaradi nepopustljivega zagovarjanja političnega pluralizma in ostre kritike nastajajočega enopartijskega režima je postal ena osrednjih tarč komunistične tajne policije. Dne 31. avgusta 1947, le dobra dva tedna pred priključitvijo Primorske, so ga udbovci s prevaro zvabili na pot proti Robiču ter med Starim selom in Kobaridom nategnili žico čez cesto, da se je ponesrečil z motornim kolesom in izginil. Vidmar Bašin je predstavil tudi arhivska odkritja iz dosjeja nekdanjega visokega udbovskega častnika Verija Winklerja – Aleksa v Arhivu RS. Izjava nekdanjih sodelavcev razkriva, da je akcijo načrtoval in vodil prav Winkler, pri sami izvedbi pa so neposredno sodelovali udbovci primorskega porekla. Po ugrabitvi so Uršiča prepeljali v Ljubljano, kjer so ga v zaporih politične policije ponoči zasliševali najmanj do septembra 1948. Po ugotovitvah zgodovinarke dr. Ljube Dornik Šubelj naj bi bil Uršič umorjen 18. novembra 1950 skupaj s skupino dvajsetih zapornikov. Kraj njegovih posmrtnih ostankov vse do danes ostaja neznan. “Civilizacijsko je moderna slovenska družba daleč za časom Antigone,” je sklenil zgodovinar in poudaril nujnost ohranjanja spomina na vse, ki jim je bil odvzet celo grob.

Pretresljivo osebno pričevanje je dodal Uršičev nečak Marko Uršič, ki je orisal usodo družine po ugrabitvi: tiho bolečino babice Amalije ter usodo Uršičeve zaročenke, pianistke Silve Hrašovec, ki je vse življenje preživela kot vdova. Omenil je tudi lastno izkušnjo odraščanja v zamejstvu, razpeto med dvema svetovoma (v Italiji je bil “lo slavo”, v Kobaridu “Lah”), ter poudaril, da sta samostojna Slovenija in združena Evropa sad prizadevanj prav takšnih svobodomiselnih ljudi, kot je bil njegov stric. Z mislijo profesionalnega reševalca je podčrtal, kako pomembno je za svojce predelati žalost, kar pa je možno le z vrnitvijo trupel.

Zbrane v Kobaridu so nagovorili tudi kobariški župan Marko Matajurc, ki je Uršiča označil za vizionarja z daljnosežnimi idejami, ki jih kot narod polno živimo danes, predsednik Krožka Anton Gregorčič Bernard Spazzapan, ki je napovedal še obsežnejše priprave na prihajajočo 80. obletnico ugrabitve, ter predsednik OO VSO Zgornje Posočje Janko Volarič, ki je poudaril, da spomin na preteklost predstavlja predvsem odgovornost za vrednote osamosvojitve, domoljubja in narodne enotnosti.

Vrhunec slavja, ki ga je povezoval David Grinovero, je bilo polaganje venca k spominski plošči na pročelju Uršičeve rojstne hiše. Dogodek je s petjem slovenske himne in drugih pesmi obogatil domači MePZ Sveti Anton pod vodstvom Mateja Kavčiča.