Prtov kolikor pesmi
Knjigosnedki (28)
Bil je poletni julijski večer, eden tistih, ko po večdnevnem dežju pripeka sonce, vendar vročina ni tako neznosna, kot bi bila sicer. Svetloba je bila sveža in rumena, sedela sem na dvorišču gradu Rihemberk, med starimi zidovi in s prelepim razgledom. Nekje znotraj grajskih prostorov so v temi počivali netopirji in čakali, da se obiskovalci umaknemo, da si ponovno vzamejo prostor, ki jim pripada. Medtem so pred menoj v vetru plapolali ročno vezeni prti, razobešeni na vrvici, vsak s svojo zgodbo in sledovi rok, ki so jih ustvarile.
To je bil večer, ko sem prvič spoznala pesmi Alje Furlan, ki je v čarobnem okolju gradu predstavila svojo novo zbirko Bele pesmi. Pesmi sem takrat le poslušala, v interpretaciji Ane Facchini in ob zvokih prečne flavte so me takoj prevzele. A šele nekaj dni pozneje, ko sem zbirko vzela v roke in jo sama prebrala, sem se pesmim lahko res posvetila.
Še posebej so mi bile všeč tiste, v katerih nastopa avtoričina nona, živa, slikovita figura, ki s svojo govorico, navadami in modrostjo oživi na papirju. Pesnica v teh pesmih uporabi narečje, ne zgolj kot stilistično izbiro, temveč način, kako se povežeta preteklost in sedanjost, umetnost in domačnost. Kot nekaj dragocenega, kar pesmim da globino. Besede, kot so kišta, firtoh, brancolet, bacelirat, niso le jezikovni okraski, ampak nosilke spomina in izročila. “Otroštva so zavita v papirčke starih narečnih besed, v nonine pomanjševalnice, nonotove zbadljivke,” zapiše v pesmi Lesica, lesjak sta pila tobak.
Bele pesmi so namreč knjiga, skozi katero govorijo generacije: nona, pranona, mama, vnukinja. Kar jih povezuje, so besede, pa tudi beli prti, ročno vezeni, ki prehajajo iz rok v roke: “Nadaljuješ se v neskončnosti vezenih prtov, križec na križec od roba do roba, ujeta v svobodo večne lepote vzorca skrivnega življenja.” Zbirka je obogatena tudi z ilustracijami, ki še poudarijo občutek gibanja, kot da prti še vedno plapolajo v vetru, nekateri na tej, nekateri na oni strani meje. Na vprašanje, zakaj jih je toliko, pa pesnica odgovarja: “Prtov kolikor pesmi.” In res, vsaka pesem ima svojo zgodbo, svoje junake in junakinje, svoj motiv. Prav tako kot prti.
Ker sama večinoma berem romane, je bilo branje poezije zame osvežilna sprememba. Pesmi namreč zahtevajo prav posebno vrsta branja: čeprav so krajše in bi na videz lahko izgledale lažje, od bralca zahtevajo večjo koncentracijo, večje sodelovanje in tudi razumevanje avtorja. Skozi borih nekaj vrstic, včasih samo z nekaj besedami, nas avtor ali avtorica popelje v svoj svet, nam pove zgodbo in nas prisili, da veliko napisanega bralci dodamo sami, si zamislimo in izmislimo. Prav zato je branje poezije danes tako pomembno: v svetu, ki od nas ne zahteva skoraj nobenega miselnega napora več, ko si nam ni treba več zapomniti telefonskih številk, letnic, ko nam celo novice in romane obnovi in v skrajšani različici postreže umetna inteligenca, je branje poezije ena tistih dejavnosti, kjer se lahko naši možgani razcvetijo na najboljši možen način. Ali, kot je zapisala Alja Furlan, “v poeziji in sanjah si za vse sam”.
