“Pristna vera razvija sočutje in krepi človeškost”

Čeprav bo msgr. Dino De Antoni kot upokojeni nadškof ostal še nekaj časa v Gorici, preden se bo vrnil v rodno Chioggio, je pa želel se uradno posloviti od svojih vernikov. Ti so ga številni s celotnega ozemlja nadškofije s hvaležnostjo sprejeli v patriarhalni baziliki v Ogleju v nedeljo, 30. septembra popoldne, kjer se je za trinajst let na čelu krajevne Cerkve v lastnem imenu in v imenu ljudi zahvalil Bogu. Z njim je somaševalo ogromno duhovnikov, nekaj tudi iz bližnjih krajev Slovenije.
Med uglednimi gosti so bili navzoči goriška prefektinja Maria Augusta Marrosu, predsednika goriške in videmske pokrajine Enrico Gherghetta in Pietro Fontanini, več županov (med njimi slovenska županja iz Števerjana Franka Padovan) in predstavniki sil javnega reda. Obred je potekal v pristnem oglejskem duhu, v italijanščini, slovenščini in furlanščini. V treh jezikih je prisotne v uvodnem pozdravu nagovoril tudi msgr. De Antoni, ki se je srčno zahvalil ljudem za podporo in skupaj prehojeno pot. V homiliji je – vzporedno z avtobiografskim odlomkom sv. Pavla iz Apostolskih del – orisal svojo dosedanjo življenjsko zgodbo in zatrdil, da je bil glavni namen njegovega škofovanja služiti in vabiti ljudi, da bi služili Gospodu. Kot Pavel, tudi on ni prišel, da bi oznanjal Božjo skrivnost “z vzvišenostjo besede ali modrosti”. Prišel je “slaboten, v strahu in velikem trepetu”. Popolnoma se prepoznava v velikem apostolu, ko pravi: “Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči” (1Kor 2,4-5). V Gorico je namreč prišel “slaboten”, saj je prihajal iz manjše škofije brez slavne preteklosti. Strah ga je tudi bilo, ker je nasledil “škofa visokega profila”, ki je znal ukazovati in organizirati. Trepet ga je navdajal pred teološko zelo usposobljenimi ali pastoralno posebno izkušenimi duhovniki; povrh vsega se je znašel v okolju, ki ga ni poznal, pred ljudmi, ki so govorili njemu povsem tuj jezik. “Za sabo sem imel čisto navaden kurikulum, preprosto življenje, ki ni poznalo bleska”. Papeževo imenovanje za goriškega naškofa je bilo povsem nepričakovano, toda zaznal je, da “sem del projekta, ki me presega, je večji od mene; v njem so bili navzoči vaši obrazi, vaša imena, vaša zgodovina”. Prišel je med nove brate in sestre, da bi z njimi delil krščansko izkušnjo.
“Kot veste, sem se rodil v številčni družini ribičev, v kateri sem bil sprejet in ljubljen”, je začel svojo srčno izpoved. Starši in šest starejših bratov in sester so bili vedno pozorni do njega, najmlajšega. V veri so ga vzgajali na preprost način, najprej v župniji, nato pri salezijancih. V povojnem času se je šolal kot fant, ki mu je bilo že pri dvanajstih letih jasno, da pojde za duhovnika. V semenišču je bil “povprečen študent”, v mašnika pa je bil posvečen dokaj hitro, ker so v semenišču potrebovali profesorja matematike. Po diplomi iz cerkvenega prava se je usmeril v zgodovinsko raziskovanje, izdal je tudi nekaj knjig, škof Sennen Corra' pa mu je dejal, da Cerkev ne potrebuje zgodovinarjev, temveč pastirje. V cerkvenem sodišču je 27 let opravljal funkcijo sodnika, srečal je veliko razbitih družin in ohranjal globoko spoštovanje do trpljenja.
Preden izroči goriško skupnost vernikov, ki je postala del njega, “mlajšemu, pogumnejšemu, ustvarjalnemu in inovativnemu škofu, ki prihaja iz največje škofije na svetu”, je pa želel reči grazie, hvala, gracis vsem sobratom, diakonom, redovnikom in redovnicam, posvečenim osebam ter bratom in sestram v Kristusu. Msgr. De Antoni se je iskreno izpovedal, ko je povedal, da je z ljudmi hotel imeti srce, ki objema vse, “saj imajo vsi verniki pravico se prepoznavati v škofovi veri”. Čutil se je svobodnega v izražanju svoje človeškosti: pristna vera namreč krepi človeškost, razvija sposobnost sočutja; “in to se mora videti”. Vedno je skušal ohranjati svojo človeško plat, se izogniti temu, da bi škofovska čepica zatrla človeka. Nikdar se ni hotel pritoževati, če ne z Gospodom, saj “le On je neizmeren vir tolažbe”. Vse to je morda kdo imel za znamenje šibkosti, je dejal msgr. De Antoni, toda “odločil sem, da vedno postavljam na prvo mesto osebo”. V njegovi prijaznosti ali želji, da nikogar ne rani ali užali, saj je vsak posameznik vreden spoštovanja, je morda kdo videl pomanjkanje odločnosti; spoznal pa je, da so življenjske preizkušnje nujni prehodi za osebno dozorevanje in očiščevanje srca na poti do popolnejše ljubezni. Škofovska služba je očarljiva in naporna, križev pot, “najtežja postaja pa je zadnja: stopiti s križa”. Zato je prosil Gospoda, naj ga nauči, kako naj se umakne, da bi spoznal, da ni neobhodno potreben; da bi še bil koristen za ta svet, da bi z optimizmom in molitvijo pripomogel k pogumu tistega, ki nosi odgovornosti. Da bi bil njegov umik “preprost in naraven kot srečen sončni zaton”. Da bi se spomnil, da je “moj čas v tvojih rokah; moja preteklost, moja sedanjost in moja prihodnost so v tvojih rokah, ki so zanesljive. Amen”.
Tik pred koncem maše je v imenu goriške Cerkve msgr. De Antonija nagovoril msgr. Adelchi Cabass, ki je bil več let njegov generalni vikar. Zahvalil se mu za vse, kar je sejal, gojil, oskrboval. Na tej zemlji, ki jo bogatijo različni jeziki in tradicije, “ste hoteli biti pastir vsem… Na ljudi ste se obračali v maternem jeziku, edinem, ki seže do srca… Na to ne bomo pozabili”. Zahvalil se mu je za vero v Boga in za zaupanje v ljudi, za modre in konkretne besede, za ravnovesje in potrpežljivost. Za veliko srce, prijateljski pogled, bratsko pripravljenost in odprte roke. “Ljubljeni škof, grazie, hvala, gracis”!
DD

Oglej / Zahvalna maša za msgr. Dina De Antonija

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme