Pridi, da nas rešiš, naš Bog (Ps 80,30)

Piše: Ambrož Kodelja

Veliko načrtov kujemo te dni, kako bomo preživeli Božič, zlasti sveti večer, pa se navadno izteče čisto drugače. Ali veste, da je Božič zdravilo proti odvisnosti od tehnologije in hkrati zdravilo proti zagledanosti vase?

V sedanjem svetu ni težko biti znan. Z malo spretnosti lahko postanete celo slavni. Dovolj je, da poznate nekaj programov sodobne tehnologije. Prav zato se nam zlahka primeri, da božično sporočilo spregledamo. Ob pompu in navlaki vsiljivo skomercializiranega veselega decembra namreč prezremo spomin na Božji prihod, na Jezusovo rojstvo.

Človeška pričakovanja se skozi stoletja ne spreminjajo dosti. Tudi danes kar naprej nekaj čakamo. Na primer hitre rešitve za težave v družbi, politiki, okolju, predvsem pa v težkih osebnih razmerah, ki nas tarejo. Ob tem se vse manj zanašamo na Boga, vse bolj pa računamo na svoje lastne sposobnosti. Zastrl se nam je pogled na Boga in obrnili smo se k svetu. Osredinili smo se nase in tako se sami spopadamo s svojimi lastnimi problemi.

Okrog leta 1980 je ameriški zgodovinar, moralist in družbeni kritik Lasch napisal knjigo Kultura narcizma. Njeno glavno sporočilo je: Človekova sposobnost razmišljanja o samem sebi je tako načeta, da bi ga težko zanimalo še kaj drugega kot on sam. Te spremembe je imenoval kultura narcizma, kultura človekove bolestne zaverovanosti vase. Svet, ki ga žene narcisoidnost in v katerem lahko vsakdo brez kakšne posebne veščine ali sposobnosti doseže svoj trenutek slave, zelo težko dojame božično sporočilo. Je pa to lahko zanj tudi posebna priložnost, kajti v precepu med doživljanjem lastne veličine in lastnega niča lahko zazna tudi skrivnost Božjega prihoda. Ta se po eni strani kaže v veličini skritega in nedoumljivega Boga, pa tudi v krhkosti, ranljivosti, celo “minljivosti” Kristusove človeške podobe.

Največji dogodek človeške zgodovine – Kristusovo rojstvo – je v velikem nasprotju z našim današnjim življenjem. Bog prihaja brez pompa, brez velikih znamenj, z eno samo zvezdo, brez glasne publike, z nekaj pastirji, brez velikih darov, le s trikraljevskim poklonom, in v neugodju, saj je bila skromna štalica Sveti Družini zadosti dobro domovanje …

Kristus prihaja v telesu nebogljenega otroka, potrebnega človeške pomoči. Dete je treba dojiti, učiti, vzgajati … Danes skorajda nimamo več živcev za to. Zakaj? Ker vse to zahteva čas, prinaša pa tudi razočaranja … Omrežila pa nas je tudi sodobna tehnologija, da se mora vse okoli nas odvijati hitro in učinkovito. Pa naj gre za pranje perila ali za medsebojne odnose. Sodobnega človeka sta osvojili naglica in lagodnost. To mišljenje nas priganja k neučakanemu iskanju hitrih rešitev – tudi tedaj, ko sta na izbiro abortus in evtanazija.

Ob spoznanju, da je naše življenje nepredvidljivo in ga zato ni mogoče povsem sprogramirati, kakor na primer stroje, se mora vsak od nas truditi, da bi v sebi zadušil egoizem. Ta nas ovira pri spoznanju, da je življenje v dvoje, troje, četvero ali več začetek in temelj razmerja med Bogom in človekom, med človekom in sočlovekom.

Svet dokazuje, da je med ljudmi vse manj pravega, vse več pa namišljenega veselja in takšnega, do katerega vodijo najrazličnejša pomagala. Sreča je opoteča, resnično veselje pa ni odvisno od umetno vzdrževanih okoliščin. Veselje se krepi in spreminja v trden temelj našega notranjega zadovoljstva, če živimo urejeno in odprto. Radosti ni mogoče kupiti niti je zaviti v celofan in poslati naprej. Radost se razodeva v Elizabetinem pozdravu: “Blagoslovljena!” V teku pastirjev na betlehemske poljane. Je notranja sila, ki je vodila do Deteta, do pesmi angelov, ki so bili v tihem in ponižnem češčenju Kralja kraljev blage volje …

Božični čas vsem narodom in ljudstvom sveta sporoča, da lahko v globini svoje biti, v kamrici svojega srca spoznamo Odrešenika, ki ni zemeljski velikaš in vladar, temveč Dete. Otrok. Na svet je prišel reševat naše težave, predvsem pa prebivat z nami. Ni nas prišel grajat, temveč ljubit. Tudi danes Bog ne prihaja s pritiskom na gumb, temveč se nam razodeva v tišini in molitvi. Tiho, nežno in z razumevanjem želi stkati osebne vezi z vsakim izmed nas. Ker “Bog ni avtomat, temveč Emanuel!” Je Bog z nami.

Želim, da bi to veselje, to radost Božjega rojstva doživeli tudi vi!

Preberi tudi

Svetel spomin na vse žrtve!

Uvodnik

Kdaj bo konec te morije?

Uvodnik

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme