Kristjani in družba

Pravljica o bio hrani

Pravljica o bio hrani

Piše Andrej Vončina / Skozi drugačno prizmo (5)

V Italiji je prišel zdaj v senat predlog zakona o biološkem kmetijstvu, na katerega se odziva veliko znanstvenikov s tega področja, ki želijo preprečiti še en nateg oblasti do uporabnikov. Elena Cattaneo, docentka na Državni univerzi v Milanu in doživljenjska senatorka, nam pove, kaj se dogaja. Najprej pravi, da je dokument znanstvenikov prvič zavrnil “lepo, a neverjetno” zgodbico biološke hrane, saj nam s pomočjo preverjenih podatkov pojasnjuje, da gre za komunikacijsko enoumje, ki zavaja ljudi. Kot sva se takrat pogovarjala z Alešem Koširjem, ne gre v prvi vrsti za to, ali je hrana biološka ali ne, temveč, ali je kakovostna ali ne – to je tisto, kar je bistveno. Vsi namreč vidimo, kako to “bio” hrano preplačamo, senatorka Cattaneo pa pove, da tudi do 100 %. Da bi to upravičili, nam prodajajo iluzijo, da je biološka pridelava edini način za to, da rešimo svet in nam omogoči boljše življenje ter še marsikaj. Seveda za to ni znanstvenih dokazov, kot se rado dogaja, oz. analize pravijo, da biološki pridelki niso kvalitetnejši in da je bio v veliki meri sporen, saj proizvedejo v tistih poglavitnih pridelkih tovrstni pridelovalci do 50 % manj, zato pa porabijo dvakrat več zemeljske površine. Če bi torej želeli preusmeriti svet v biološko pridelavo, bi morali temu nameniti stotine milijonov hektarjev, nastradali pa bi gozdovi in travniki, ki pa so spet pomembni v kmetijstvu. Ta “pravljica” o “naravno=dobro” pa je tudi pripeljala do etikete “onesnaževalcev planeta” vseh tistih, ki se vsak dan poslužujejo najboljših možnih tehnologij, da bi zagotovili zdrave in zanesljive pridelke, pa tudi, da bi prišli do načina pridelave, ki najmanj onesnažuje, po drugi strani pa zagotavlja največji učinek pridelave. Gre pač za lobije, ki prihajajo na dan z obtožbami, ki, kakor tudi na drugih področjih, kjer imamo opravka z njimi, ne vzdržijo znanstvene presoje. Zanimivo je, da želijo vsiliti kot državni način pridelave tisti način, ki je v bistvu le tržna niša, saj predstavljajo tovrstni pridelki le 3,5 % živilskih nakupov Italijanov. Stvar je povsem neproporcionalna, saj jih prideluje 76 tisoč kmetov (3 %), a na kar 15 % kmetijske površine, njihova tehnologija pa je v mnogih primerih stara že 50 let. Ne želi se torej upoštevati ogromne večine kmetov, 97 %, ki sodelujejo z agronomi in znanstveniki in združujejo znanje, inovacijo in ljubezen do zemlje. Spet smo pri zatiskanju oči pred realnostjo, kakršno vidimo na mnogih področjih, da bi promovirali neko elitno zadevo. Tudi sistem nadzora velikokrat, ko govorimo o biološkem, uhaja iz nadzora, če se poigramo z besedami. Veliko je namreč novic o lažnih bioloških pridelkih. Če zaključimo, pa se želi uzakoniti istočasno ne samo biološko, temveč tudi “biodinamično” kmetovanje, ki ga enačijo s prvim. Gre za “new age” zadeve, kot so, recimo, “kozmično oplojevanje” in podobne zadeve. Velja torej zaključek, da se pustimo vleči za nos, saj nam želijo zaradi naše naivnosti in lahkovernosti ponuditi sistem, kako nam bodo lepše in hitreje izpraznili denarnice, pardon, bančne račune, ki že tako niso kaj preveč polne/polni.

14.03.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!