Uvodnik

Pravijo, da je vstal

Piše: Andrej Vončina

Da je Kristus vstal, je eno tistih dejstev, ki že kar nekaj časa ne pomenijo več kaj dosti sodobnemu svetu. Vendar pa nam evangelisti in sv. Pavel pričujejo o Jezusovem vstajenju kot o zgodovinskem dejstvu. To ni le eno od evangeljskih sporočil, temveč temelj in duša celotnega veselega oznanila, saj je z eno besedo to odrešenje. V porajajoči se Cerkvi se niso toliko ukvarjali z Božičem, temveč je bilo središče vsega bogoslužnega dogajanja prav velikonočno oznanilo, posebej njegov vrhunec, torej vstajenje. Zgodovinsko dejstvo, ki pa moti ne le zadnja stoletja, temveč od samega začetka. Ugovori, kako gre pri vstajenju le za potegavščino apostolov, za halucinacijo ali za le navidezno Jezusovo smrt itd., so znani. To nam pravi sodobna kritika, a temelji na mišljenjih, trditvah in filozofijah, ki so se porodile že v samem začetku, kot lahko preberemo tudi v evangeliju. Vsem ugovorom postavljajo po robu katoliški strokovnjaki naslednje trdne točke: 1. Resnično Kristusovo smrt in njegov pokop, ki ga evangelisti popisujejo do najmanjših podrobnosti; 2. Vstalega Kristusa v vsej njegovi telesni resničnosti, ki so ga izpričale trdne osebnosti apostolov, zlasti seveda Peter in Pavel, in sicer pred Judi, ki bi jih morali, če bi to lahko storili, postaviti na laž; 3. Pričevanje samega sv. Pavla, ki je še zgodnejše od samih evangelijev; 4. Fenomen halucinacije je bil nemogoč pri tako potrtih in izgubljenih dušah, kakršne so bile tiste apostolov, potem ko se je zgodilo, kar se je – evangeliji nam pravijo, da so se najprej prestrašili in da jih je Gospod moral prepričati o svoji resničnosti, tako da je jedel in se jim pustil dotakniti; 5. Med Jezusovo smrtjo in prvim pričevanjem o vstajenju je tako kratka časovna doba, da ni mogoče, da bi se osnovala legenda; 6. Če bi se evangelisti želeli vstajenje izmisliti in bi nas hoteli preslepiti, bi se med seboj dogovorili, da bi se skladali v svojih pripovedih, pa to ni tako, glede na raznolikost podrobnosti in sloga, ki kažejo na resnicoljubnost in objektivnost pričevanj; 7. Naravnost absurdno je zreducirati na prevaro ali halucinacijo spremembo, ki se je zgodila v apostolih z vstajenjem, saj so se iz robatežev, nerodnežev in plašljivcev (v vrtu so se vsi razbežali) spremenili v trdne in možate pričevalce, ki so svoje pričevanje plačali z življenjem (razen Janeza, ki pa je bil tudi hudo preganjan), nazadnje pa imamo še spreobrnjenje sv. Pavla. Vstajenje je tako ne samo največji dokaz Jezusovega božanstva, temveč tudi razlog eksponentnega razplamtenja ognja vere – od tistih nekaj je v času Dioklecijanovih preganjanj bilo kristjanov že polovica prebivalcev rimskega imperija. McLuhan je govoril o medijskih revolucijah kot o tvorcih fragmentacije, največjo pa je v njegovem času napravila televizija, dodatno seveda še dandanes medmrežje. Ljudem, ki pa so v sebi tako močno razcefrani, je danes zelo težko predstavljati kakršnakoli dejstva, ki govorijo drugače od tistega, kar jim je “povedala televizija”. Težko, pa še ne pomeni nemogoče, zato je pričevanje o vstajenju svetla naloga tudi današnjega kristjana, ki pa ne more drugim dati, česar sam nima!

17.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!