Koroška slovenska stvarnost osemdeset let po koncu druge svetovne vojne

V Celovcu je izšla devetnajsta številka revije RASTJE, ki med drugim ponuja pregled najnovejše koroške slovenske literarne ustvarjalnosti

“Vprašanja, kako vojna zaznamuje književnost, ostajajo med ključnimi izzivi literarne refleksije”, je zapisala v uvodni besedi, objavljeni v najnovejši izdaji celovške literarne revije Rastje, predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji Amina Majetić. Devetnajsta številka Rastja, ki je nedavno izšla v Celovcu, je namreč posvečena osemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne in raziskavi hibridnega miru v tem dolgem osemdesetletnem evropskem povojnem času.

Po zatonu legendarnega koroškega Mladja, ki ga je dolgo časa urejeval pisatelj Florjan Lipuš, je Rastje, ki ga enkrat na leto izdaja Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji skupaj s Slovensko prosvetno zvezo v Celovcu, edina slovenska literarna revija na avstrijskem Koroškem. Lipuš, ki je drugo svetovno vojno doživel kot otrok, je že v svojem prvem romanu Zmote dijaka Tjaža na simbolni ravni razgalil travmo izgubljenega otroštva. Travmo vojne je v letu 2025 razgrinjala tudi razstava Si vis pacem …, ki so jo pripravili v galeriji Alpe – Jadran (Alpen – Adria – Galerie) v celovški Musilovi hiši in vzporedno v Galeriji mesta Ptuj. Pobudnika in kuratorja razstave v dveh državah sta bila koroški slovenski slikar in arhitekt Karl Vouk in akademski slikar Dušan Fišer, ki je vodja Galerije mesta Ptuj. V Rastju je v tej zvezi objavljenih več reprodukcij umetnic in umetnikov, ki so sodelovali pri omenjenih razstavah.

Uvodno pesem najnovejšega Rastja Družba brez vojne je prispeval glavni urednik Rastja Aljaž Pestotnik, ki na kritičen način dokumentira našo nemoč ob prav zdaj aktualnih vojnah v Ukrajini in Gazi. Pesmi z meditativnimi konotacijami poleg tega objavljajo Lidija Golc, Ivana Kampuš, Franci Serajnik, Sejla Ilić, Jan Šeberle, Jože Strutz in Vera Wutti – Incko. V daljši pesnitvi Razpoke v abecedi življenja se avtor tega poročila ozira na vojne zadnjih osemdesetih let od druge svetovne vojne do vojn na Koreji, v Vietnamu, Alžiriji, Biafri vse do protikolonialnih vojn v Afriki in Aziji, opozarja na vojno med Argentino in Veliko Britanijo za Falklandske otoke in seveda ne pozabi omeniti vojne za samostojno Slovenijo ter drugih vojn v nekdanji Jugoslaviji. Ob koncu pripelje ta dolgi seznam tragičnih dogodkov vse do Ukrajine in Gaze. Očitno je poziv Nobelove nagrajenke za mir Berthe von Suttner Odložite orožje! iz leta 1889 naletel na gluha ušesa agresorjev prav tako kot besede pokojnega papeža Frančiška “Nikoli več vojne!”, ki jih je izrekel 5. junija 2024.

V proznem prispevku Čikn nagec ali gladka jezikovna igra meni slovenski dvojezični koroški pisatelj in esejist Stefan Feinig, da sodijo vojne k “človeškemu zakonu ponavljanja”. Ko otrok desetkrat ponovi besedi “Chicken Nuggets”, se ti spremenita v “Čikn nagec”. Tudi druga svetovna vojna se po avtorjevem mnenju lahko spremeni v tretjo svetovno vojno, toda “ta bo mnogo strašnejša – z vsemi atomskimi orožji in podobno”. Pri zakonu o ponavljanju namreč ne gre za preprosto ponavljanje, temveč za spremenjeno in v določenih primerih potencirano ponavljanje.

O spremembah poroča v svojem proznem prispevku s koroškim obeležjem tudi večjezični avtor Bojan Schnabl, ki med drugim pokritizira centralnoslovensko neupoštevanje starih koroških slovenskih imen. Če omeniš besedo Beljak, se ti po njegovih izkušnjah v Sloveniji čudijo ali smejijo, saj tudi sami uporabljajo za to južnokoroško mesto v dvojezični Koroški besedo Villach. Avtor se zato oddahne šele na romarski gorski poti sredi italijanskih Abrucov. “Na strmi poti razmišljaš o življenju in srečanjih z ljudmi in o vsem, kar ti daje moč. Spoznaš, da so tudi rože in kamni … spremljevalci ob tvoji poti – tako kot sv. Frančišek Asiški”, zapiše v svojem razmišljujočem kritičnem prispevku Bojan Schnabl.

Tudi Jože Strutz v svojem proznem tekstu Dan premišljevanja, kot pove že naslov, razmišlja o svojem življenju sredi koroške avstrijsko – slovenske stvarnosti. Aprilska sobota je in sploh ne ve, kam bi se pravzaprav dal. Poseda po kavarnah, se v avtu vozi sem in tja po deželi, razmišlja o preteklosti in sedanjosti, se nemirno sprehaja po okolici in se sprašuje, kje je sploh doma. Končno se ob spominu na deda umiri, kot da bi začutil, da je tam, v stari preprosti kmečki domačiji, njegov pravi dom in domovina. 

Urednik celovškega katoliškega tednika Nedelja Vincenc Gotthardt objavlja psihološko poglobljeni zaris Prozorne luske v reki o gluhonemem bratu in njegovi sestri, ki se je vrnila po koncu druge svetovne vojne iz taborišča. V ospredju je zgodba, ki se sredi poetično opisane obvodne pokrajine melanholično dotika slovenske koroške polpreteklosti in spominov ostarelih protagonistov, ki vedno bolj tonejo v pozabo.

V oddelku Esejistični pogledi je v Ljubljani živeča Lidija Golc objavila zanimiv spominski zapis o dedu Franju Grafenauerju in svojem koroškem rodu. Njen ded je obiskoval celovško gimnazijo in bil v prvi svetovni vojni mobiliziran v avstroogrsko vojsko. Udeležil se je bojev na soški fronti na Sabotinu. Po koroškem plebiscitu se je, kot mnogi koroški Slovenci, umaknil v tedanjo Jugoslavijo. Po poklicu je bil zgodovinar in gimnazijski profesor. V Ljubljani se je med drugim družil s pisateljem Edvardom Kocbekom. Kot kristjan ni bil pri komunistični oblasti dobro zapisan. Leta 1945 so ga aretirali in po večmesečnem priporu je bil obsojen na leto in pol zapora, vendar je bil nato rehabilitiran in izpuščen.

Simon Urban, ki na Dunaju študira zgodovino in je aktiven v tamkajšnjem Klubu slovenskih študentk in študentov, je avtor kritičnega  zapisa o še vedno nezadovoljivem stanju slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. Kljub temu meni, da se položaj izboljšuje. Zato piše: “Treba je ceniti dosežke, do katerih smo v teh letih prišli, in se v istem smislu boriti naprej”.

V najnovejšem Rastju so poleg tega objavljeni najboljši prispevki Natečaja Pisana promlad iz leta 2025, ki vsako leto ponuja učencem  slovenskih in dvojezičnih šol na avstrijskem Koroškem prostor za sveže misli in ustvarjalnost.

V posebnem oddelku so zbrane ocene in poročila o najnovejših knjigah koroških avtoric in avtorjev in refleksija Lidije Golc o knjigi Ane Planinc Še vedno Slovenci, ki je leta 2024 izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu. V njej avtorica, ki živi v Belgiji, razmišlja o slovenski identiteti in o odhajanju Slovencev v tujino, ki je lahko pobeg iz neke utesnjene realnosti. Vendar je nujno, da Slovenci, ki žive na tujem, ohranjajo slovenske značilnosti in v najboljših primerih z novega zornega kota utrjujejo slovensko kulturo.