Nova postavitev drame Voranc ob obletnici smrti Daneta Zajca
Lansko jesen (natančneje 20. oktobra) je minilo natanko dvajset let od smrti slovenskega pesnika in dramatika Daneta Zajca. V Zgornji Javoršici pri Moravčah leta 1929 rojeni Zajc je odločilno zaznamoval slovensko gledališko in pesniško pokrajino druge polovice 20. stoletja, začenši z zbirko Požgana trava, ki je leta 1958 izšla v samozaložbi. Iz nje prav gotovo izstopa izrazito modernistična in eksistencialistična pesem Veliki črni bik, ki je postala antološka in jo najdemo v vseh učbenikih književnosti.
Zajčevo poezijo in dramatiko največkrat zaznamujeta temačnost in absurd, ki izvirata iz ontološkega vprašanja o človekovem bivanju. Zajc spada namreč v generacijo, ki je vojno doživela v mladih letih in ki jo je zaradi tega močno zaznamovala. V niz najvidnejših Zajčevih gledaliških del – gre za poetične drame, napisane v verzih – se uvršča tudi Voranc, ki ga je v letošnji sezoni postavilo na oder SNG Drama Ljubljana, in sicer v režiji Žive Bizovičar. Gledališče od 1. decembra vodi Ivana Djilas.
Besedilo Voranca je nastalo konec sedemdesetih let preteklega stoletja in se postavlja ob bok ostalim Zajčevim dramam (Mlada Breda, Potohodec, Otroka reke). Med doslejšnjimi odrskimi postavitvami naj omenimo tisto iz leta 1989, ki se je zgodila v SNG Nova Gorica.
Kakor piše na spletni strani gledališča, je Voranc “poetična drama, v kateri Dane Zajc prikazuje uničenje slovenskega kmetstva, ki ga je povzročila druga svetovna vojna. Težaška idila predvojnega življenja se prevesi v očetovo gonjo proti sinu, ki je ukradel konja. Osrednji konflikt je prav v razmerju med očetom in sinom. Razpadajoča kmetija ter naporno, monotono delo mladega Jerneja ne privlačita. /…/ Njegovi starši ostanejo sami, obdani z glasovi prednikov in drugih pokojnikov, s težo tegob in prekletstev, ki odmevajo med stenami hiše.”
Glavni lik interpretira Janez Škof, ki je že v času Zajčevega življenja veliko sodeloval s pesnikom in dramatikom, medtem ko je njegova žena Neža igralka Petra Govc. Jerneja interpretira Domen Novak, Žagarja pa Uroš Fürst. Nekdanji član ansambla SNG Nova Gorica Nejc Cijan Garlatti je Murovčan, Katra je Sabina Kogovšek, medtem ko Mina Švajger upodablja lik duha hiše, ki dejansko celo predstavo nastopa v belih oblačilih in maski. Posrečen ni samo njegov beli kostum, ampak tudi visoki in piskajoči glas, ki se oglaša z nekakšno grozljivo-posmehljivo mešanico.
Odrski rekviziti, ki so del podeželskega življenja (tramovi, sekire, nagačena lisica itd.), nas lahko v prvem trenutku spomnijo na uprizoritev katere od pravljic, ki se dogaja v gozdni idili. A vsebina drame je seveda povsem drugačna. Največja posebnost postavitve je vrtljiva okrogla ploščad, po kateri igralci hodijo, enkrat v smeri njenega vrtenja, drugič v nasprotni, in ki daje vtis vrtinca, v katerem se njihovi liki sučejo. Same odrske dialoge večkrat prekinejo recitacije balad.
Zgodovina v Vorancu odigra le postransko vlogo. Kot piše dramaturg in avtor priredbe izvirnega besedila Nik Žnidaršič, Zajc “vojne in okupacije /…/ ni razumel kot uspešen boj za svobodo, temveč kot enega od dokazov delovanja nečesa večjega, nečesa, kar v Vorancu imenuje prekletstvo.” Čeprav se drama dogaja v času vojne leta 1944, so njeni vsebinski in idejni poudarki drugje. Gre predvsem za stara in zakoreninjena prepričanja, da so nekateri rodovi zakleti oz. prekleti ter da bo nesreča zalezovala tako njihovo imetje kakor tudi njihove potomce. V Vorančevem primeru je to nerešen konflikt s sinom Jernejem, ki se na koncu drame ne konča s katarzo, ampak ju potopi v neslutene globine.
