Potovanje v nevaren svet knjig
Knjigosnedki (8)
Vsak letni čas prinaša svojo literaturo, poleti radi posegamo po plažnih romanih, prav posebni vrsti knjig, ki vsakemu v misli prikličejo lahkotnost in sproščenost v besedah ter počutju. Ko so dnevi krajši in temnejši, pa potrebujemo zgodbe, ki prinašajo udobje, nostalgijo in občutek zavetja, kot topel napitek ob kaminu. Sama jeseni navadno opustim bralno raziskovanje drugih celin, kultur ali zgodovinskih obdobij in se raje odpravim na potovanja v druge svetove, kjer vlada domišljija in kjer najdem uteho, sanjarjenje in drobne trenutke sreče. Seveda pri tem nisem sama: veliko nas je, ki septembra začnemo iskati družbo mladega čarovnika Harryja, se s hobiti sprehajamo po Srednjem svetu in na tak ali drugačen način potujemo v fantazijske svetove tujih in domačih avtorjev. Čeprav sem prav pred kratkim navdušeno odkrila zakladnico slovenske fantazijske literature, kjer se čudežna bitja potikajo po naši lepi dolini Soče in zelenih gozdovih, pa sem se tokrat odločila pisati o romanu, ki v sebi združuje dve meni zelo ljubi temi. Mesto sanjajočih knjig nemškega pisatelja Walterja Moersa je namreč knjiga, ki govori o čarobnem, fantazijskem svetu, in hkrati knjiga, ki govori o ljubezni do knjig. Popolna kombinacija.
Glavni junak zgodbe je mladi lintvern (dinozaver) Blagorad Basnodolski iz Zamonije, ki od svojega pesniškega botra dobi osupljiv rokopis neznanega avtorja. Ob branju tega izjemnega dela Blagorad ugotovi, da tudi sam potrebuje navdih za pisanje, hkrati pa ga preganja radovednost glede avtorja podedovanega besedila. Odloči se za potovanje na drug konec Zamonije, v Bukvano, mesto sanjajočih knjig, kjer se vse vrti okoli knjig in knjižne industrije. Blagorad kmalu ugotovi, da je Zamonija nenavaden, pa tudi nevaren kraj, da so njegovi prebivalci zanimivi in prebrisani, knjig pa toliko kot nikjer drugje na svetu. Potovanje se iz iskanja avtorja in navdiha spreobrne v nevarno dogodivščino, ki Blagorada popelje v katakombe pod mestom. Skupaj z njim se bralci izgubimo med prašnimi knjigami in nevarnimi bitji ter z njim doživljamo najrazličnejše dogodivščine. Ob branju pa se bralec ne izgubi samo v podzemnem labirintu knjig, temveč tudi v jeziku, ki je bogat, humoren in prav tako neobičajen kot junak, ki ga uporablja.
Nekateri bi rekli, da je Mesto sanjajočih knjig mladinski roman, vendar se meni zdi ta opis omejujoč. Spet drugi v Bukvani odkrivajo groteskni oris današnje literarne industrije, še posebej Frankfurtskega knjižnega sejma, ki se vsako leto odvija prav v tem obdobju. Tretji knjigo označujejo za hvalospev knjigam in branju, kar roman res je, vendar na zelo poseben in pisan način. Opisov in interpretacij je verjetno še mnogo več, vendar to, kakšne vrste knjiga je Mesto sanjajočih knjig, ni tako važno. Veliko pomembnejše je, da je Moersu uspelo z romanom ustvariti svet, ki nagovarja bralce vseh starosti, in zgodbo, v katero se lahko vračamo znova in znova. Ob vsakem branju se lahko sprašujemo o tem, ali je Zamonija le bolj čarobna različica našega sveta, in se tolažimo s tem, da imata oba svetova, Moersov izmišljeni in naš resnični, nekaj skupnega: knjige.
