Potovanje v edinstveno lepoto krajev, umetnosti in ljudi

Bisera srednje Italije, svetovna premiera Karnevala G. B. Lullija in vedno vznemirljivo večno mesto (1)

Dürer, Goethe, Mozart, Stendhal, Burckhardt, Tarkovski, domačina Piovene in Pasolini, tudi naša Plečnik in Izidor Cankar ter številni drugi obiskovalci Belpaeseja imajo prav, ko ne morejo prehvaliti posebne lepote italijanske pokrajine, mest, edinstvene topografije in razvoja arhitekture, duha, omike, umetnosti, hrane … in seveda značaja prebivalcev, tega, kar so doživeli na svojih znamenitih popotovanjih po italijanskem polotoku.

FERRARA

Z ženo Danielo sva za nekaj dni zbežala od miljskega pustnega hrupa in se ustavila v posebno lepem zgodovinskem mestu med Padsko nižino in Emilijo. Ferrara te že na sprehodu od železniške postaje proti centru kar očara s svojimi čistimi racionalnimi zgradbami iz fašističnega obdobja in z izvorno opečnato srednjeveško matrico, kjer je še živo prisotna judovska dediščina. Poleg Diamantne palače z značilno fasado, okrašeno z 8500 belimi marmornimi bloki, je zame vsakič obvezen obisk Palače Schifanoia in prekrasnega cikla astroloških fresk v Salonu mesecev, ki ga je edinstveno preučil nemški strokovnjak Aby Warburg (1866–1929), oče moderne ikonologije. Na spletni povezavi: https://artsandculture.google.com/story/il-salone-dei-mesi-di-palazzo-schifanoia-musei-civici-di-ferrara/TQXBfZgiGsJhIA.

V odlično ohranjenem in obnovljenem zgodovinskem mestnem gledališču, dograjenem od 1773 do 1797 v bližini mogočnega gradu Estense, smo si lahko ogledali sodobno svetovno premiero Le Carnaval, Mascarade Royale (Karneval, kraljeva maškarada). Gre za svojski pastiche glasbenega gledališča in baleta z montažo devetih epizod (Entrée) italijansko-francoskega skladatelja Giovannija Battista Lullija (1632–1687), bolj znanega po pofrancozeni obliki imena Jean-Baptiste Lully. Dolga leta je bil uspešen in zelo cenjen dvorni glasbenik Sončnega kralja – Ludvika XIV., kar ni uspelo, kot vemo, velikim glasbenikom, kot na primer Bachu in Mozartu, ki so vse življenje zaman iskali stalnega pokrovitelja.

Priča smo bili vsej magiji baročne glasbe, duhovitosti in prefinjenosti commedie dell’arte, plesalcev v bogatih oblačilih (kostumografka Daniela Piazza) španskih ljubimcev, molièrovskih uglednih meščanov, orientalskih dervišev, ciganskih, baskovskih in egipčanskih glasbenikov, pastirjev, služabnikov in kurtizan. Tudi na današnji čas uglašeno Lullijevo glasbo z libretom Philippa Quinaulta, ki je bila prvič izvedena na versajskem dvoru 17. oktobra 1675, je izvajal orkester Modo Antiquo pod taktirko Federica Marie Sardellija. Režiser Emiliano Pellisari pa je z lastno scenografijo, koreografijo (skupaj z Marianno Porceddu) in lučmi (z Gregoryjem Zencherjem) ustvaril slikovito mizansceno. Posebej nas je prevzela skoraj hipnotična igra odsevov ležečih in lebdečih plesalcev, ki so sestavljali dinamične bele strukture in kalejdoskope na črni podlagi ter spominjali na plesne prizore iz hollywoodskih muzikalov ali harmonijo sinhronega plavanja.

PARMA

Novost je predstavljal obisk Parme, prave evropske prestolnice in drugega mesta regije Emilije – Romanje, ki ima za sabo bogato zgodovino: v srednjem veku od papeške države do samostojne vojvodine, od papeške dinastije Farnese in Špancev do Napoleona, Burbonov in končno vključitve v Kraljevino Italijo. Poleg guvernerske in mestne palače, univerze (ene najstarejših), stolnice in baptisterija je bil še posebej impresiven kompleks Pilotte s svojimi zelenimi površinami in veličastnimi stavbami. Ogledali smo si bogato narodno galerijo (od egipčanskih, starogrških, rimskih, etruščanskih do renesančnih pomnikov in umetnin), impozantno Farnesejevo gledališče, eno prvih največjih sploh, ki ga je arhitekt Giovanni Battista Aleotti postavil v samo dveh letih (1618–1619). Zame je bil še posebej dragocen obisk malega, a edinstvenega Bodonijevega muzeja, ki hrani originalne stroje za graverstvo, izdelavo črk in njihovih slogov slovitega Giambattista Bodonija (1740–1813), ki je tiskal svoje izredne knjige na finem papirju iz Fabriana v kraljevi tiskarni v Parmi ter jih širil po celi Evropi po zgledu njegovega prav tako znanega predhodnika, humanista, tiskarja in založnika Alda Manuzia.

Po ogledu filmov Pred revolucijo (1964) in Tragedija smešnega človeka (1981) Bernarda Bertoluccija (1941–2018), ki je bil iz Parme kot oče pesnik Attilio, smo končno lahko ujeli še pravi utrip mesta, ki slovi po pršutu, parmezanu, kmetijstvu in prehrambeni industriji, a seveda tudi umetnosti …

RIM

Konec maja sem se udeležil mednarodne šole za sociologijo religije SAFSOR 2026 na rimskem Inštitutu Luigi Sturzo, le lučaj od Trga Navona, ki so ga z obkrožujočimi palačami uredili mojstra rimskega baroka Borromini in Bernini ter še drugi umetniki. Trojico vodnjakov na ogromnem nekdanjem Domicijanovem stadionu (265 × 106 m) krasijo mogočni in manjši kipi s helenističnimi motivi, ki ekspresivno upodabljajo alegorije velikih rek, igrivost in prešernost mladosti ter resignacijo starosti. Pred začetkom predavanj in navalom turistov sem se večkrat sprehajal po trgu in zatopil v globoko, skoraj filmsko dinamiko mišic, duha in prostora. Vodja visoke šole Roberto Cipriani, zaslužni profesor sociologije na rimski univerzi, je s pomočjo prof. Eleonore Sparano (Univerza Nikolaja Kuzanskega v Rimu), prof. Francesce Greco (Univerza v Vidmu) in prof. Massimiliana Moschina (salezijanska univerza v Benetkah) usklajeval petdnevno plodno soočenje soočenje strokovnjakov, od sociologov religije do zgodovinarjev verstev, od antropologov do proučevalcev Islama, afriških idr. verstev, ki so obravnavali letošnjo temo Vere in ne (Religioni e non) z najrazličnejšimi implikacijami, od politike in pluralizma do družbenih sprememb in spleta, od duhovnosti med mladimi do ljudske religioznosti, sekularizacije …

Program SAFSOR 2026 na spletni strani prireditelja, Mednarodnega centra za sociologijo religije (ICSOR) www.icsor.it, posnetki predavanj pa na YouTubovi spletni strani Inštituta Luigi Sturzo:

https://youtube.com/@istitutoluigisturzo?si=CLs_MyxLH0qXo9Xe

Fotografije:

1. fotografija: Udeleženci šole SAFSOR 2026 pred evangeličansko valdeško cerkvijo v Rimu na trgu Cavour. V sredini metodistična pastora Eleonora Natoli (s sončnimi očali), na levi prof. Roberto Cipriani, na desni v drugi vrsti avtor članka. Ob obisku rimske hinduistične verske skupnosti iz Bangladeša v soseski Tor Pignatarra je bila še tradicionalna večerja v košer restavraciji Yotvata nedaleč od rimskega geta. (Foto SAFSOR/Antonio Frascione)
2. fotografija: Sugestivna “živa” scena predstave Le Carneval, Mascarade Royale. Na pobudo dirigenta Federica Marie Sardellija in vodje zbora I Musici del Gran Principe Samueleja Lastruccija, ki je tudi nastopil, so 2022 ustanovili Inštitut Luigi Battista Lulli za vključitev utemeljitelja francoskega glasbenega seicenta tudi v matično glasbeno obzorje. (Foto Marco Caselli Nirmal)