Potovanje v edinstveno lepoto krajev, umetnosti in ljudi

Večni Rim, pisane vizije Maria Schifana in eksistencialne slike Francesce Woodman (2)

Na tržaški fakulteti za politične vede, kjer sem študiral, ni bilo izpita iz sociologije religije. Kar se je še najbolj približalo temu, so bila predavanja iz moralne filozofije prof. Paola Gregorettija, ki je umrl leta 2018. Bil je med začetnimi sodelavci prof. Franca Demarchija pri nastanku goriškega ISIG-a, a se je kmalu raje posvetil filozofiji in tudi nas svobodoljubno napajal s pojmi, prvinami in vrednotami filozofije in etike, tudi z vidika italijanske krščanske misli.

Za pripravo na majsko šolo sociologije religije sem se v župnišču cerkve sv. Nikolaja v Ankaranu srečal z dr. Jožetom Bajzekom (1942), ki se je formiral v Ljubljani in Rimu ter dolga leta poučeval ta predmet na Gregoriani. Opravil je mnogo raziskav in je z Giancarlom Milanesijem avtor univerzitetnega priročnika o sociologiji religije (1990). Salezijanski duhovnik je dobro znan pri slovenskih tržaških vernikih, saj vrsto let ob koncu tedna mašuje na Opčinah in v Rojanu.

Med največjimi proučevalci sociologije religije sta Peter L. Berger in Thomas Luckmann, avstrijsko-ameriška avtorja klasičnega teksta Družbena konstrukcija realnosti: Razprava iz sociologije znanja (1966), ene mojih najbolj priljubljenih knjig, ki je izšla v slovenskem prevodu Aleša Debeljaka (CZ 1988). Prvi je napisal moj prvi priročnik iz sociologije, drugi pa je slovenskega rodu (Jesenice 1927) ter je po osamosvojitvi navezal stike z matico in slovenskim akademskim svetom.

Vzdušje na rimski visoki šoli SAFSOR je bilo enkratno, seminarsko, interdisciplinarno in predvsem tovariško, v avli in še posebej v neformalnih pogovorih. Mladi in starejši diplomanti, doktorji znanosti, raziskovalci, teologi, filozofi, publicisti, glasbeniki, tudi duhovnik Assi Assi Honoré s Slonokoščene obale iz levičarske neverne družine, ki je študiral na Gregoriani, ter predavatelji od italijanske Švice do Kalabrije in Sicilije smo kresali mnenja ob izzivalnih temah. Cenil sem znanstveno obravnavo novih pojavov in sodobnih oblik religije v krajih sveta, tudi ovrednotenje klasikov, kot sta Simmel ali Benjamin. Pogrešal pa sem podrobnejšo analizo morebitnih novih funkcij umetnosti v procesih družbene reprodukcije, ki je po mojem v marsičem nadomestila religiozno izkušnjo. A še bo priložnost tudi za to.

Rim ponuja nešteto priložnosti za oglede, poleg najbolj obiskanih stavb iz antike, renesanse, baroka, moderne me še najbolj mikajo tiste odročne, tudi na periferiji. Med njimi je Park akvaduktov, do katerega prideš z metrojem tako, da izstopiš na zadnji postaji v Cinecittà. Predstavlja bistvo in vrhunec lepote, inženirstva in človeške iznajdljivosti: še danes stoječi starorimski pomniki s slokimi loki iz kamna, opeke in betona pričajo o učinkoviti in nadvse vzdržni strukturi vodovodov, ki so z minimalnim naklonom odvajali vodo iz 90 km oddaljenih izvirov za milijonsko prebivalstvo vse do moderne dobe. Ali pa Neronov Zlati Dom – Domus Aurea, podzemski ostanki mogočne cesarske strukture v bližini Koloseja, ki so jo v vsej skrivni lepoti šele pred leti odprli za javnost. Takšnih čudes sem se naužil ob večkratnih obiskih Rima. Tokrat pa nisem mogel mimo štiridelne razstave v funkcionalni neoklasični Razstavni palači (Palazzo delle Esposizioni), zgrajeni leta 1883 (arh. Pio Piacentini) in večkrat obnovljeni.

Vezni člen je bila fotografija. V osrednji okrogli in sedmih obkrožnih dvoranah v pritličju je bila pregledna razstava enega od protagonistov italijanskega povojnega slikarstva in vizualne podobe Maria Schifana (Libija 1934 – Rim 1998). Daniela Lancioni je od vsepovsod zbrala in razporedila preko sto njegovih slik, monokromij, fotografij in instalacij, v katerih imajo vizualni mediji konstitutivno funkcijo. Kot še pri drugih sodobnikih sem cenil bolj dokumentarno vrednost eksponatov, ki izpričujejo razvoj umetnikovega eksperimentiranja, kot dejstvo, da lahko ti še spregovorijo današnjemu času. Kar pa še naprej občudujem, so Schifanove izrisane matrice s “političnimi” zapisi, ki nadgrajujejo svojsko abstrahirane podlage slik.

Pritlične sobane so bile opremljene še z velikimi temno sivimi in črno-belimi slikami Maria Tirellija (Rim 1956) iz cikla Anni luce (Svetlobna leta), ki imajo videz detajlov hiperrealističnih fotografij – tako prefinjeno so bile izrisane na oglje in so me spominjale na zahtevno tehniko Serseja Rome. Slike so odražale poduhovljeno osamljenost, nostalgijo, poetično subjektivizacijo krajine.

V zgornjem balkonu je bila letna predstavitev najboljših in nagrajenih fotožurnalističnih dosežkov Word Press Photo 2026. Mnogo je bilo izrednih, bolečih, izrazitih in šokantnih fotografskih reportaž, še najbolj pa me je prizadel posnetek zakrinkanih ukrajinskih civilistov, ki v podzemni tovarni izdelujejo FPV drone, orožje, simbol strašljive novodobne brezosebne in zahrbtne vojne. Naredil ga je David Guttenfelder za New York Times.

Poučna je bila še lepa razstava Rim igra, glasba v Italiji 1970–79 o desetletju velikih koncertov in glasbeni sceni s 700 fotografijami, plakati, platnicami plošč, revijami, “fanzini”, inštrumenti, izvirnimi dokumenti o bendih, kantavtorjih, protagonistih in krajih alternativne mladinske kulture, ki jo je uredil Guido Bellachioma.

Najpomembnejše: v ugledni Galeriji Gagosian med Piazzo di Spagna in Ulico Veneto je v obširnem krožnem belem prostoru še razstava eksistencialnih izrezov življenja ameriške fotografinje Francesce Woodman (1958–1981). Ko je pri trinajstih letih od staršev umetnikov dobila Yashico 635 (znameniti dvoformatni zrcalni fotoaparat), je že bila umetnica. Živela je med ZDA in Italijo, na počitnicah s starši v Toskani in sama v Rimu zaradi študija. Njene (črno-bele) fotografije so skrivnostne, transcendentne, a za gledalca zelo povedne. Večinoma fotografira sebe, svoje golo telo, v lastnem stanovanju s svojskim dekorjem, čudnimi predmeti in živalmi – zelo blizu mi je.

V komaj desetih letih je ustvarila velik opus, a doživela samo eno razstavo v rimski knjigarni Maldoror prijatelja Giuseppeja (Cristiana) Casettija. Šele po newyorški samotni smrti je postala pojem v svetovni fotografiji, posvetili so ji številne razstave, monografije, albume. V občutenem portretu (brez podob) in namišljenem dvogovoru z njo, delu francoskega pisatelja Bertranda Scheferja (založba Johan & Levi, 2024), sem bral: “Še mladostnica Francesca vstopi v fotografijo kot blisk: vse, kar sledi, je legenda. Kot bi dali začetniku v roke violino in ta ustvari sonato.”

Po poletnem premoru Galerije Gagosian (Ul. Crispi 16) bo razstava (v slov. prevodu) V zadnjem času sem ugotovila, da je košček ogledala namenjen zgolj temu, da z njim prerežeš veko odprta še od 24. avgusta do 12. septembra. Na spletni strani galerije, ki jo je ameriško-armenski trgovec z umetninami Larry Gagosian (1946) po številnih drugih po svetu (New York, Beverly Hills, London, Pariz, Hongkong) leta 2007 odprl v Rimu, so informacije in izbor razstavljenih “nadrealističnih” fotografij Francesce Woodman: https://gagosian.com/exhibitions/2026/francesca-woodman-lately-i-find-a-sliver-of-mirror-is-simply-to-slice-an-eyelid/

→ DALJE

Fotografije

1. fotografija: Skrivnostna lepota Francesce Woodman. Njena razstava “Lately I Find a Sliver of Mirror Is Simply to Slice an Eyelid” bo v rimski galeriji Gagosian še od 24.8. do 12.9.

2. fotografija: Seminarski, neformalni krog slušateljev visoke šole za sociologijo religije SAFSOR na rimskem Inštitutu Luigi Sturzo. (Foto Davorin Devetak)

3. fotografija: V Razstavni palači (Palazzo delle Esposizioni). Mario Schifano: Razodeti futurizem na barve (1965). Sprej in perspeks na platnu

4. fotografija: Mario Tirelli: iz cikla Anni luce (Svetlobna leta). Foto Davorin Devetak

5. fotografija: Word Press Photo 2026. David Guttenfelder: ukrajinski izdelovalci dronov (New York Times).