Post – kaj je to?
Mi se na začetku posta sprašujemo o tem, kaj je to post, da bi lahko bolj zavestno in z veliko koristi stopili v to obdobje. Želimo zagristi v vabo, v smislu, da si želimo zares izkoristiti ta čas priprave na jeruzalemske dogodke, ki so samo jedro krščanske vere in oznanila. Postni čas je namreč priprava na srečanje s trpečim, na križu umrlim in vstalim Jezusom Kristusom. Slovenci smo lahko hvaležni našim prednikom, da naše poimenovanje tega obdobja že vsebuje eno zelo pomembno prakso – post namreč, saj se mnogi narodi okrog nas sklicujejo zlasti na štiridesetdnevno obdobje, izhajajoč iz latinskega “quadragesima” (it. Quaresima, šp. cuaresma, fr. careme, hr. korizma). Žal pa velja, da omenjena praksa, ki služi za osnovo poimenovanju obdobja priprave na velikonočne praznike, čedalje bolj izginja med samimi katoliškimi verniki, če pa se je vendarle poslužujejo, navadno ne gre več za klasično obliko posta, ampak je prej vse drugo, razen to, kar je vedno veljalo. V neki skupini katoliških vernikov so celo dejali, da oni delajo raje kaj drugega, kot da se čemu odpovedujejo. To je spet primer prizanašanja človeka samemu sebi, ko si zadeve malo po svoje razlaga, namesto da bi izkoristil tiste klasične predloge, ki se vsi očitno zdijo preživeti. Poglejmo torej na klasično definicijo, ki sem jo našel pri pred kratkim preminulem koptskem voditelju, papežu Šenudi III. Navajam ga kot avtoriteto zato, ker je potomec in nositelj izročila nekdanjih egiptovskih menihov, za katere je bil post ne le spokorna praksa, temveč način življenja. Takole pravi: “Post je zdržnost od hrane za določen čas, kateremu sledi uživanje hrane, ki nima živalskih maščob”. Pomeni, da gre za resno zadevo, ko v času, ko se postimo, zares postimo, čez dan ne uživamo drugega razen vode, po sončnem zahodu pa uživamo hrano brez živalskih maščob. Prav to smo nekdaj poznali tudi pri nas in ljudje so stvar jemali zelo resno, celo preveč, ko bi bil marsikdo od njh upravičen tudi do izostanka od posta, pa se vendarle naši predniki niso dali zmesti. Tudi za duhovnike je veljal post kot duhovna priprava na zakramente, zlasti na sveto mašo. Kakor pravi kardinal Ravasi, je: “Zdržnost od hrane zaradi bogoslužnih zahtev – smo torej daleč od sodobne prakse diet – konstantni fenomen v vseh religijah”. Tako torej – gre za zelo važen poudarek na tem, da mora praksa posta imeti svoj duhovni namen, sicer nima smisla. Za nas danes v postnem času velja seveda tudi spokorni namen, ki ga pozna Sveto pismo, vendar je še bolj važen drugi – s postom se želimo približati Bogu, želimo poglobiti naš odnos z njim. “Z zdržnostjo od jedi se namreč človek dvigne nad raven telesa in tudi nad materialno raven, kar je tista modrost, ki se skriva za postom”, pravi Šenuda III. “Človek namreč nima absolutne svobode, da si vzame tisto, na čemer se ustavijo njegove oči in karkoli hoče … Človek je že vse od začetka moral nadzorovati svoje telo. Drevo je lahko tudi dobro za jed in mikavno za oči, pa vendar se mu je treba odreči”. Ko je enkrat urejena ta osnovna zadeva, smo sposobni imeti tudi boljše molitveno življenje, kakor imamo tudi “oči za druge”, kar je, kot nam pove Ravasi, vidna posledica pravega posta. Ta je zadeva med vernikom in Bogom, drugih ne sme zanimati (Mt 6,17-18), ampak bodo zgolj uživali njegove dobre sadove. Seveda se tako stroge prakse nismo sposobni držati vsi, lahko pa počasi prihajamo do vse strožje oblike. Za začetek se lahko odpovemo nekemu živilu, ki nam je sicer zelo všeč. Morda nam to ne bo uspelo takoj za ves postni čas, pa se skušajmo tega držati vsaj kak teden. A pozor – vselej z namenom. Odpovejmo se določeni hrani za nekoga. Lahko je kdo bolan, obupan, ima kake druge težave – postimo se in molimo za to osebo. Veliko korist mu naredimo na tak način. Nekdo mi je dejal: “Včasih je bila ‘mižerija’ in se jim ni bilo težko postiti, danes temu ni tako”. Res je, ravno zato pa lahko prinese danes post nekomu še večjo korist, ker se svojim priboljškom in udobnostim tako težko odpovemo. Naj bo tako letošnji postni čas za vse vas, dragi bralci, milostni čas, poln sadov za vas in bližnje.
Ob začetku pisanja tega uvodnika sem se brž spomnil na pripovedovanje našega urednika Jurija, kako je kardinal Christoph Schönborn v Ogleju na začetku svojega predavanja najprej definiral ključne pojme, da bi poslušalci vedeli, o čem bo govoril.
