Ponovno v šolo!
September je mesec, ko se zaradi šole in šolskega sistema bolj kot kdaj v preostalih mesecih veliko razpravlja, to je namreč čas, ko zopet sedamo v šolske klopi, skratka je čas razmisleka o tej nadvse občutljivi tematiki.
Začetek šolskega leta je kot po navadi tudi obdobje, ko se šoli in šolski problematiki posveča največ medijske pozornosti. Zvrstili so se seminarji, nazadnje tisti, ki ga organizira ZRSŠ za zamejske šolnike, ta pa je predvsem z uvodnim predavanjem Toneta Partljiča, nato pa še z zanimivimi izsledki strokovnjakov za bralno pismenost znova poudaril pomen identifikacijskega procesa pouka jezika, narodne ozaveščenosti in razvoja bralnih zmožnosti pri izobražujočih. Predavanji sta tudi izpostavili problem motivacije in kritičnosti, ki v današnjem, vse bolj agresivnem informacijskem izobilju, nezadržno pada. Problem kritične evalvacije in motivacije za delo seveda ne velja samo za humanistične predmete in tudi ne samo za naše (slovenske) šole. O teh težavah je bilo marsikaj napisanega, sicer ne ravno na tem mestu, zato bom izkoristil to priložnost, da opozorim tudi na ta vse bolj občutljivi problem, in sicer problem kvalitete jezikovnega pouka in to ne samo med urami slovenščine, ampak tudi pri ostalih predmetih. Že vrsto let, namreč, izvedenci na šolskem področju ugotavljajo, da nivo sporazumevanja v slovenskem jeziku, se pravi obvladanja slovenskega pouka na naših šolah nezadržno pada. O tem smo spregovorili profesorji slovenščine nižjih in višjih srednjih šol na ožjem posvetu, na katerem je bilo izrečenih nekaj konkretnih ugotovitev in predlogov. Nahajamo se namreč pred nerešljivo uganko ali patpozicijo, saj se zaradi globalizacije in vse večjega priliva dijakov iz (celo) samo italijanskih družin (kar nekateri tudi spodbujajo) situacija iz leta v leto slabša.
Krizo v šolstvu in na drugih področjih je poglobila še kriza družbenega sistema, ki se je – vsaj kar se tiče vizije prihodnosti – izkazala kot iluzija ali svet ukinjenih možnosti. Ekonomisti pravijo, da je zlata doba ekonomskega razcveta za nami in da je današnje pojmovanje prihodnosti iz obljub in pričakovanj, pa tudi konkretnih uresničevanj prešlo v fazo recesije in gospodarske stagnacije. Tudi filozofi (npr. Umberto Galimberti) trdijo, da “vidijo” mladi v prihodnosti predvsem grožnjo, zato je njihova “filozofija” življenja uprta predvsem v sedanjost, v uživanje hic et nunc, torej je egocentrična. Ker ni perspektive v prihodnosti, je tudi izobraževanje zreducirano na dokaj nizko raven pridobivanja znanja kot edinega načina za zagotavljanje osebnega preživetja. Posledica te redukcije šolanja na golo dosego nujnega “papirja” za preživetje pa je zmanjšan, osiromašen odnos v relaciji dijak-profesor in dijak-dijak, šolanje je postalo nekakšna pogodba, mladi, pa tudi starejši, ne poznajo več meja, preko katerih ne smejo. Tako stanje v šolah, žal, zaznavamo vse bolj tudi pri nas, dijak postaja vse bolj samo številka, šola kot ustanova se postopoma razoseblja na prostor za pridobivanje znanja. V sosednji Sloveniji je situacija še slabša, o tem priča dejstvo, da so se (in se še) dijaki ob meji z Italijo vpisovali raje k nam prav zaradi omenjenih razlogov.
Ni dvoma, da preživlja današnja šola občutljivo institucionalno krizo (poleg ostalih, že nam predobro znanih), zato je delo profesorja-vzgojitelja v njej otežkočeno. Vendar je prav od nas posameznikov, ki se z njo vsakodnevno soočamo, odvisno, koliko smo (bomo) sposobni v šoli ustvariti tiste pogoje za učenje, ki bodo podlaga za nov pristop do izobražujoče osebe, saj ta išče predvsem smisel in pot, ne pa zgolj ocene, uspehe, pohvale in doktorate.
Adrijan Pahor