Politična moč denarja
Take ideje so spodbujale v politikih prepričanje, da bo tržišče s svojimi močmi sposobno rešiti vse težave. “Po finančnem polomu je lahko človek povsem upravičeno pričakoval, da bo ekonomska akademska stroka spremenila svoja stališča, da bo politična garnitura postala previdnejša v svojem odločanju in bolj oprezna v udejanjanju nasvetov ekonomskih svetovalcev. Do tega pa ni prišlo, zaradi česar sem zelo razočaran”, je v intervjuju za nemški časopis The European zatrdil ameriški ekonomist, Nobelov nagrajenec leta 2001 Joseph Stiglitz, sicer sodelavec v Clintonovi administraciji.
V svojih odgovorih je Stiglitz posvaril, da je le majhen krog akademskih strokovnjakov spremenil svoje ideje, saj je celo guverner ameriške centralne banke Ben Bernanke poudaril, da je ekonomska teorija zdrava, pomanjkljiva pa le v nekaterih izvršilnih postopkih – je še dejal Stiglitz.
Na tovrstna stališča se opirajo vodilni krogi v Italiji in si tako polnijo usta s trditvijo, da se tuji investitorji otepajo vlaganja v našo domicilno državo zgolj zaradi določenih delovnih-zakonskih norm (npr. ‘zloglasnega’ člena 18 delavskega statuta), ne pa zaradi korupcije v javni upravi, utaje davkov, organiziranega kriminala in podobno … Pravila igre naj bi torej ostala nespremenjena. Prav tako naj bi dosedanji finančni akterji še naprej igrali na svoj način, nanašajoč se na dejstvo, da imajo na svoji strani tudi … sodnika, politiko, ki prekrškov ne vidi. Njena slabovidnost se namreč naslanja na sporno prepričanje o nenehnem razvojnem toku, v katerem ima denar prvenstveno vlogo. Prav zaradi tega so na primer namere o obdavčenju finančnih transakcij ostale le pri besedah, denarni interesi pa so še naprej neokrnjeni. In še kako boli sporazum, ki so ga bančne ustanove – povzročiteljice krize leta 2008 zaradi skrahiranja kriminalnega sistema lahko dosegljivih posojil – sklenile z ameriško administracijo predsednika Obame. Na podlagi tega bodo banke odplačale prizadetim (v glavnem so bili ti neizobraženi ljudje, ostareli, priseljenci, skratka družbeno ogrožene osebe, ki so jim nezakonito zarubili dom, in preprosto ljudje, ki so bili vajeni standardnega, sicer glede na gospodarske okoliščine zadnjih desetletij, nadpovprečnega življenjskega nivoja) skupno vsoto 26 milijard dolarjev, kar za posamezno ogoljufano stranko znese pičlih 1.800 dolarjev!
Višek pohujšljivega odnosa finančnih in političnih krogov pa je naša domicilna država dosegla ob odstopu nekdanjega premierja in nastopu novega. Tedaj je pod taktirko komisarske uprave finančni svet poskušal vstaviti skorajda skrahirano državo v tok zahodne kapitalistične filozofije. Tedaj – se pravi konec lanskega leta – je bila ta zamenjava pod silo okoliščin upravičena, ne more pa ostati trajna praksa. Predvsem zato ne, ker je prav politika oziroma pomanjkanje le-te ne samo v Italiji, ampak domala povsod na Zahodu, prispevala k izničenju pravil na trgu. Diagnoza stanja narekuje potrebo po nekem novem postopanju, ki naj temelji na prepričanju, da je politika, ne le v ožjem pomenu strankarske pripadnosti, izraz posameznika, njegovega početja in odnosa do bližnjega. Je okolje, v katerem lahko odločamo, ali naj še naprej podpiramo odločitve, ki gladko olajšajo pot mogotcem in njihovemu kapitalu in ki omogočajo brezbrižnim finančnim krogom kopičenje ekonomske in predvsem politične moči, ali delavnica, v kateri lahko oblikujemo svojo prihodnost. Kriza politike nam kaže obenem nelagodni položaj demokracije zahodnega kova: namesto da bi politika postala sredstvo demokracije, je žal postala tarča le-te.
Igor Gregori
Ekonomski strokovnjaki so v desetletju pred izbruhom finančno-gospodarske krize leta 2008 s svojimi teorijami temeljito prispevali k cunamiju v kapitalistični družbi. Njihovi modeli so bili poenostavljeni, izmaličeni, zanemarjali so najpomembnejše vidike.
