Pokrajine teles, ki zdravijo dušo
Razstava Anje Krajnc ne ponuja kričečih podob, temveč objem, čistost in ponoven stik s samim seboj
Sonce je še dejavno peklo kraško planoto, ko se je 16. julija na Cerju v Galeriji Pomnika miru kljub dopustniškemu času zbrala precejšnja gruča ljudi na odprtju razstave Pokrajine teles Anje Krajnc.
Vas vprašam: bi si v 21. stoletju sploh upali obiskati tako naslovljeno razstavo ali dramsko predstavo? Marsikdo bi najbrž najprej pomislil na provokativne podobe, ki pogosto zaznamujejo sodobno umetnost: na razgaljenost, telesnost, rane in različne oblike človekove ranljivosti. Pred očmi bi se lahko izrisala podoba telesa, ki nosi posledice zlorab, ponižanja in trpljenja. Takšno telo je v sodobni kulturi pogosto prikazano zgolj kot prostor užitka ali sredstvo za uresničevanje različnih ideologij in osebnih interesov. Hkrati pa se zdi, da v svetu družbenih omrežij in storilnostno naravnane družbe velja le toliko, kolikor je privlačno, spretno in učinkovito.Ne bom nadaljeval, da vam ne pokvarim okusa, predokusa pravzaprav. Ker v umetničinem ustvarjanju ni nič od tega – je telo, ki je malodane odrešeno, ali morda podoba tistega telesa, ki sta ga imela prastarša v raju, “in ju ni bilo sram”; telesa kot preprosto identitete. Zato mu ni treba skrivati golote – ker je prvi dotik, ki ga vzbuja opazovalcu, objem, božanje. Telesa, ki je diskretno – ki sme obstajati v svoji navadnosti kot celota in ne samo kot sestavljanka atraktivnih kričečih delčkov. Zato so Pokrajine teles več kot samo razstava opusa neke umetnice, so zdravilno potovanje v srce, so nagovor sprave z našimi z od vseh strani kalibriranimi in ocenjevanimi telesi. Na jok mi je šlo, toliko miru in čistosti je v teh podobah. Pa ne gre za kakšno naivnost ali beg; pod zadržano površino je še vedno slutiti krvavo notranjost – samo ta je dovolj diskretna, da priteka do duše po kapljicah in ji zato lahko dobro dene. Te podobe so tako varne, kot bi po dolgem času prišel domov. Kot mi morda vpijoče stvaritve nekaterih umetnikov v srcu vzbudijo sočutje do njihove življenjske raztreščenosti, sem tukaj čutil skorajda … zavist. Občudovanje notranjega sveta, ki je tako harmoničen, in ogromno hvaležnost, da ga nekdo deli z mano. Da se nekdo razgali na tak način – in ne v zlomljeni provokativnosti. Da smo si sami sebi in med sabo ne več pohujšanje, ampak vir čudenja in nežnosti.
Večer je povezovala Ariana Durnik, direktorica Javnega zavoda Miren Kras, ki je v svojem nagovoru opozorila, da prihaja ta razstava “ob pravem času na pravo mesto” – v svet, ki človeka popredmetuje, prinaša ponoven stik s sabo in prvinskimi vrednotami, da smo spet lahko svobodne osebe.
Likovnokritiška beseda je pripadla umetnostni zgodovinarki Pavli Jarc, ki nam je posredovala tudi dobrodošel pregled na celotni opus avtorice. Povedala je, da je v središču njene umetniške prakse človeška figura, ki je umeščena v “skrivnostne, skorajda brezčasne pokrajine”. “Dela Anje Kranjc nas vračajo k tistemu, kar ostaja očem nevidno, a bistveno: k občutljivosti, krhkosti, empatiji in notranji svobodi. Prav v zavedanju minljivosti in sprejemanju lastne ranljivosti umetnica prepoznava možnost upora proti odtujenosti sodobnega sveta. Njena dela zato ne ponujajo dokončnih odgovorov. Odpirajo prostor tihega dialoga – z umetnino, z naravo in predvsem z lastno notranjo pokrajino.”
Dogodek je imel tudi imenitno glasbeno kuliso – violinistka Mojca Križnič je s tremi vložki prispevala tako k slavnostnosti trenutka kot h globini doživljanja razstave. Po zaključku pa je od vseh čutov prišel na vrsto še okus – pri izjemnem prigrizku Boža Lebana.
V Galeriji Pomnika miru na Cerju bo razstava, postavljena v štiri vsebinske sklope, na ogled do sredine oktobra 2026. Vzemite si čas za ogled, ne bo vam žal – med vsemi dopustniškimi potovanji utegne to biti vaše najlepše in najpomembnejše. Ker gre do srca.
