Poimenovanje dvorane v ‘stari šoli’ po g. Stanku Janežiču
“Rad sem se hotel srečati še enkrat s svojimi predragimi primorskimi rojaki: veliko takih imam po svetu in vse bi rad vsaj duhovno objel! Ampak del tega doživetja je bil tu uresničen. Bil sem poln življenjskega optimizma: to naravnanost mi je vse od otroštva naprej dala tudi domača družina. Vselej sem delal za popolno edinost med kristjani in med vsemi ljudmi. Zato bom molil vso večnost, da bi ljudje res bili čim bolj bratje in sestre med seboj. Naj bo zahvaljen Bog, naj bo blagoslovljen ta dan. Naj nas Božji blagoslov spremlja na vsej naši poti. Bog vas živi”!
S temi besedami je msgr. dr. in prof. Stanko Janežič še zadnjič nagovoril predrage Mačkoljane, med katerimi je v času svojega bivanja v naših krajih preživel marsikatero dragoceno in pestro leto. Ta krajši nagovor je g. Janežič, duhovnik, ekumenski delavec, pesnik in pisatelj izrekel ob prazniku domačega zavetnika sv. Jerneja leta 2010: le nekaj tednov zatem je v enaindevetdesetem letu starosti za vedno zatisnil oči …
Navezanost g. Janežiča na Mačkolje je bila vzajemna, saj so ga domači verniki oplajali z ljubeznijo med njegovim dušnopastirskim obdobjem. Ta odnos ni nikoli zamrl, niti takrat, ko je g. Janežič sklenil zapusiti naše kraje in se vrnil v rodno Štajersko, da bi poučeval na mariborski teološki fakulteti. Trdna vez z njegovo duhovno in kulturno zapuščino bo še naprej trajno in globoko nagovarjala sedanje in prihodnje mačkoljanske rodove tudi zato, ker bo dvorana stavbe, ki ji domačini pravijo ‘stara šola’ (v njej je namreč vse do leta 1951 potekal šolski pouk), nosila njegovo ime. S tem hvaležnim dejanjem so Mačkoljani simbolno združili svoj prvotni sedež, svojo ‘zibelko’, z imenom svojega ustanovitelja in duhovnega očeta.
Bilo je namreč 5. maja 1952, ko je v ‘stari šoli’ potekal ustanovni občni zbor predhodnika današnjega Slovenskega prosvetnega društva Mačkolje. Ključno vlogo je takrat odigral ravno mladi g. Janežič, pobudnik živahne prosvetne dejavnosti in izreden organizator, ob katerem so se zbrali vaščani, ki sta jih navduševala petje in slovenska beseda. Zamisel za poimenovanje se je porodila že na lanskem občnem zboru društva, odborniki pa so se odločili, da jo bodo uresničili maja letos ob 60. obletnici društva. Izjemno občuten, – upali bi si celo zapisati – ganljiv dogodek je bil tako v nedeljo, 6. maja, ko so Mačkoljani po nedeljskem bogoslužju, ki ga je daroval domači župni upravitelj g. Metod Lampe, stopili v prostore poslopja za cerkvijo sv. Jerneja. Stavba je župnijska last, leta 1995 pa so jo ob finančni podpori SPD Mačkolje temeljito prenovili: prav zato ima danes društvo pravico koristenja njenih prostorov. Lepo število Mačkoljanov, sorodnikov g. Janežiča, ki so v Mačkolje prispeli iz Ormoža, častnega govornika, Janežičevega dolgoletnega prijatelja in predsednika SSO Draga Štoko, ter podpredsednice Slovenske prosvete Lučke Susič je ob prihodu v lično in sončno dvorano sprejel pevski pozdrav MePZ Mačkolje pod vodstvom Mateja Lazarja. Zanimanje prisotnih pa se je takoj usmerilo v leseno upodobitev g. Janežiča, ki bo odslej visela na steni zgornje dvorane. Podobo z njegovo značilno kretnjo iztegnjenega kazalca je izrisal Ilario Tul, v lesenem reliefu je zaživela v mizarski delavnici mojstrov Petra Smotlaka in Iva Kolariča. Po uvodnem pozdravu sedanjega predsednika društva Roberta Tula je njegov predhodnik na čelu SPD Mačkolje Niko Tul prebral nekaj osnovnih koordinat bogatega življenja g. Janežiča, nato je g. Lampe blagoslovil leseno podobo. Še kako pomenljive so bile njegove besede, saj je g. Janežiča označil za “gorečega ekumenskega delavca. Svoje delo ni usmerjal zgolj v edinost med vzhodnimi in zahodnimi kristjani, temveč tudi med vsemi tistimi, ki verujejo v Jezusa Kristusa. To reliefno obeležje naj nam ostane v spomin in opomin, da bomo njegovo dediščino čuvali in storili vse, kar je v naših močeh, da bosta med ljudmi vselej prevladovala prijateljstvo in sloga”.
Zgodnje ‘tržaško obdobje’ g. Janežiča se je začelo na Proseku in Kontovelu. “To je bilo težko obdobje povojnih let, ki sta ga kovale vojne posledice in revolucija”, je obrazložil predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka, ki je Mačkoljanom poklonil prisrčno spominsko sliko g. Janežiča. Prvič ga je spoznal kot desetletni otrok in takoj uvidel v njem prijetnega in globokega sogovornika ter občutljivega dušnega pastirja. Imel je lep glas, bil je krasen pevec (na novo je postavil temelje domačemu pevskemu zboru) in izredno priljubljen med otroki. Revolucionarna mržnja ga je zato takoj označila za sovražnika in ga po krivem obsodila kolaboracije z nemškim okupatorjem. “To pa je naravnost smešno, saj je g. Janežič zaradi okupatorja pobegnil”! Zlobne jezike je g. Janežič nato premagal. Po petih leti službovanja na Krasu se je preselil v Mačkolje, kjer je neumorno nadaljeval svojo duhovniško in kulturno poslanstvo. Odločil se je nato za študijsko izobraževanje v Rimu (postal je izvedenec za vzhodno teologijo), nato se je ponovno vrnil v Mačkolje. “Odlikovali sta ga človeška toplina in dialog, bil je prava svetniška duša, ki se ni nikoli prepustila jezi. Pokončno je doživljal tudi bolezen”, je zaupal Štoka, ki g. Janežiča tudi zaradi leposlovnega, zlasti pesniškega opusa ima za izjemnega ustvarjalca v vseslovenskem merilu (prav zato mu bodo v rodnem Ormožu postavili doprsni kip). Predsednik SSO se je spomnil tudi dogodka, ko je na podlagi njegovega posredovanja in posredovanja Lojzeta Tula g. Janežič lahko končno objel domače in mamo, ki jih zaradi režimskih povojnih okoliščin mnogo let ni videl. “Spomnimo se ga kot veselega Štajerca, velikega duhovnika in kristjana. Veselimo se, da je bil med nami”, je sklenil Drago Štoka.
Predsednika Slovenske prosvete Marija Maverja je na mačkoljanskem slavju zastopala podpredsednica Lučka Susič, ki je odbornikom in članom SPD Mačkolje čestitala, da že celih 60 let nepretrgoma vztrajajo na osnovah in vrednotah slovenstva, demokracije in krščanstva, ki jih je postavil sam g. Janežič. “V društvu sodeluje veliko mladih in prav je, da se te vrednote prenašajo na jutrišnje rodove”, je dejala. Podpredsednica SP je upravičeno poudarila temeljne vrednote SPD Mačkolje, saj prvi člen ustanovnega statuta iz leta 1952, ki ga je prisotnim prebral Niko Tul, narekuje ravno delovanje društva v skladu s katoliškimi smernicami in slovenskim narodnim etosom.
O teh načelih je bil globoko prepričan g. Janežič, čigar glas je v njegovi dvorani zaživel ob koncu slovesnosti. Aljoša Novak je namreč zavrtel posnetek iz leta 2010 ob zadnjem obisku g. Janežiča v Mačkoljah: “Rad sem se hotel srečati še enkrat s svojimi predragimi primorskimi rojaki…”
IG
SPD Mačkolje