Brez predsodkov moramo sprejemati in ceniti drugačnost
V Kulturnem centru Lojze Bratuž zadnja predstava Goriškega vrtiljaka v abonmaju Veliki polžek
Abonenti Velikega polžka, učenci od tretjega do petega razreda osnovnih šol goriškega in doberdobskega ravnateljstva, so se 11. marca 2026, na dveh ponovitvah, še zadnjič v letošnjem šolskem letu zbrali v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž, da bi se udeležili njim namenjene letošnje četrte predstave, ki jo je v sklopu Goriškega vrtiljaka ponudil Kulturni center Lojze Bratuž. V goste je prišlo Grajsko lutkovno gledališče Sevnica z lutkovno predstavo Grdi raček. Tenkočutna uprizoritev, ki seže do srca, korenini v istoimenski, vsem dobro poznani pravljici, ki jo je mojstrsko stkal svetovno znani danski pisatelj in pesnik Hans Christian Andersen (1805-1875). Čeprav ima pravljična vsebina častitljiva leta (napisana je bila l. 1843), je še vedno izredno aktualna. Kolikokrat se nam zgodi, da kritično, s pomilovanjem, poniževanjem, zmrdovanjem ali celo prezirom gledamo na tiste, ki so iz kateregakoli vzroka drugačni od nas. Pri tem se pogosto ne zavedamo, da je prav raznolikost tista, ki plemeniti in bogati naš svet, in da je vsako bitje edinstveno z vsemi svojimi napakami vred. Protagonist Andersenove pravljice je mali raček, ki se je izvalil iz enega izmed jajc, ki jih je valila mama raca. A medtem ko so vsi ostali “njeni otročiči” privlačno puhasti in rumeni, je tale raček po videzu popolnoma različen od njih, njegovo puhasto perje je temno in ima nič kaj privlačen dolg vrat. Prav zaradi tega ga vsi imajo za grdega. In ta ožigosanost se ga drži kot klop, tako da se zaradi bolečega občutka nesprejetosti umakne proč od doma. Pred vsemi se skriva v ločju, saj ga nihče ne mara. S hrepenečim srcem gleda v nebo, ki ga preletavajo krasne bele ptice, katerim si želi biti podoben. Pot njegovega doraščanja je res polna poniževanj in nevarnosti. Pozimi skoraj zmrzne od mraza. Ne znajde se niti v trenutno zanj ugodnem okolju, saj ga ne čuti za svojega. Ko pa nastopi cvetoča pomlad in se čisto slučajno zazre v mlako, vidi v njej čudovito belo ptico; tej svoji preobrazbi se ne more načuditi. Iz grdega račka se je prelevil v krasnega belega laboda in pri tem našel svoje vrstnike ter se jim srečen pridružil.
Ganljiva Andersenova pravljična zgodbica – neka učenka je zaupala, da so ji ob gledanju predstave solze zalile oči – malim, pa tudi odraslim gledalcem sporoča, kako trnjeva je naša pot, ko na njej iščemo same sebe. A po premagovanju najrazličnejših ovir vendarle najdemo lastni jaz in svoj prostor na tem svetu, na katerem je večina ljudi navadno povsem nenaklonjena in nesprejemljiva do drugačnih in njihovih pravic sploh ne upošteva. Res znamo zemljani biti zelo kruti s tistimi, ki pač niso takšni kot mi. Svetlo sporočilo pravljice, veljavno za vse čase, je zelo jasno: sprejemati in ceniti je treba drugačnost, saj prav raznolikost dela ta naš svet enkraten!
V zelo premišljeno zgrajeni lutkovni predstavi sta poučno pravljično nit privlačno, včasih z liričnim nadihom razvijali Snježana Pungerčič, tudi režiserka uprizoritve, in Tanja Nemec, ki sta z občutljivostjo in prepričljivostjo animirali krasne, velike lutke. Te si je zamislil in jih natančno izdelal Bernard Pungerčič, ki se je podpisal tudi pod izdelavo scenskih elementov. Ti so z domiselnostjo in z malenkostmi spreminjali prizorišče in s tem primerno uokvirjali dogajalne prostore.
Šolarji in njihove učiteljice so igralkama namenili navdušeno ploskanje.
