Po volitvah

Skoraj odveč je pisanje o minulih deželnih volitvah, a bomo vseeno rekli, da smo izjemno veseli izvolitve Slovenca Marka Pisanija, ki bo kot edini slovenski predstavnik sedel v novem deželnem svetu. V vrstah opozicije bo skušal narediti, kar bo lahko, saj Marka Pisanija poznamo in cenimo kot umirjenega in pragmatičnega politika, ki ne deli, ampak skuša združevati, se od vedno zavzema za skupno dobro in še posebej za slovensko narodno skupnost v Italiji. Koliko mu bo uspelo narediti, ne vemo, ker je guverner Fedriga na volitvah premočno zmagal, tako premočno, da je še sam iskreno povedal, da takega rezultata ni pričakoval. Uspelo mu je zajeziti val napredovanja stranke Fratelli d’Italia v naši deželi. To je zelo dobro, ker poznamo te ljudi, ki Slovencem niso bili nikdar naklonjeni. Ne bomo pisali o povolilnih polemikah v naših vrstah, ker ne peljejo nikamor: premalo nas je, da bi se lahko veselili neuspeha drugega in drugačnega, premalo nas je šlo na volitve, da bi si jih lahko privoščili. Dejstvo, da slovenska kandidatka Demokratske stranke Valentina Repini, ki je na volitvah prejela največ glasov od vseh slovenskih kandidatov, zaradi volilnega sistema ni prišla v deželni svet, nas žalosti, kot nam je žal za vsakega Slovenca, ki je kandidiral, a ni bil izvoljen. Sami smo pred volitvami zapisali, da je vsak glas pomemben, in to se je pokazalo za še kako resnično, saj je bil Marko Pisani izvoljen tudi zaradi glasov, ki jih je prejel po naši deželi, v mestih in krajih, kjer živimo redki Slovenci in smo zanj glasovali zato, ker je Slovenec. Nekdo, ki živi v Latisani, Gradežu, Ogleju, Pordenonu, po vsej Furlanski nižini in v Karniji, je v simbolu Slovenske skupnosti videl svoje korenine, za to gre. Prav bi bilo, da bi se zamislili nad nizko volilno udeležbo, nad nezanimanjem mladih za volitve in politiko, nad dejstvom, da nas je vse manj, predvsem pa nad tem, zakaj nismo Slovenci v Italiji bolj razumni in bi se ne vsaj takrat, ko gre za naš obstanek, poenotili in nastopali združeno.