Pisonov Ameriški sen na odru Male Drame
Ljubljana / Aktualnost ameriškega dramatika
Pred dvema tednoma je v Mali Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani zaživela uprizoritev Ameriškega sna, ki jo je Edward Albee, eden najpomembnejših ameriških dramatikov prejšnjega stoletja, napisal že v začetku šestdesetih let, vendar se zdi, kot bi bila napisana za današnji čas. Za ta vtis nedvomno nosi zasluge tudi režija Tržačana Igorja Pisona, ki ga je besedilo tako nagovorilo, da si je, kot je sam priznal, tokrat privoščil veliko manj rezov, kot mu je v navadi. Kot dramaturginja je z njim sodelovala Diana Koloini, lektorica pa je bila Tatjana Stanič. Drama je bila za to priložnost tudi na novo prevedena, za kar je poskrbel prevajalec Zdravko Duša.
Za Ameriški sen, eno zgodnejših Albeejevih dram, so značilne prvine gledališča absurda, s katerimi je želel dramatik predstaviti parodijo tipične ameriške družine. Enodejanka se odvije na domu poročenega para, Mami in Očija, pri katerem stanuje tudi Babica, Mamina ostarela mati. Zgovorna so že imena omenjenih likov oz. njihova odsotnost, ki jim podeljuje metaforično razsežnost, obenem pa deluje ironično, saj Mami in Oči nimata otrok. Ko v dogajanje vstopi gospa Barker, o kateri se vsi sprašujejo, kaj naj bi tam počela (čeprav je na začetku kazalo, da jo Mami in Oči nestrpno pričakujeta), se sicer razkrije, da sta nekoč imela otroka, ki sta ga dobila prav iz Posvojitvenega servisa gospe Barker. Vendar jima tisti otrok nikakor ni bil pogodu in nazadnje si je celo drznil umreti, čeprav sta zanj pošteno plačala. Na odru se kot zadnji predstavi Mladenič, torej še en lik brez imena, ki pa ga Babica v neki repliki krsti za Ameriški Sen – gre za Mladeniča čudovitih potez, ki bi zlahka naredil filmsko kariero (zakaj pa je ni?), vendar se, kot sam prizna v monologu, počuti “izžet, izvotljen, izpraznjen”. Skozi ta lik se torej eksplicitneje razodene Albeejeva kritika ameriške družbe, ki je pozabila na globlje vrednote.
Za osrednji lik v drami bi lahko označili Babico, saj prav ona predstavlja povezovalni člen med svojo družino in obiskovalcema. Ona je tista, ki gospe Barker razkrije zgodbo o posvojencu in ki se po pogovoru z Mladeničem odloči, da mu bo prepustila svoje mesto v stanovanju, ter dramo tako pripelje do srečnega konca. Vsaj navidezno: Babica je namreč tudi tista, ki prebije četrto steno in gledalce ob koncu opozori, da se mora komedija, da bi to tudi ostala, zaključiti na točki, “ko je vsak dobil točno to, kar misli, da bi rad”. Odnos ostalih likov do Babice oz. do starostnikov nasploh – kar Babica v igri večkrat poudari – pa namiguje na še eno temo, ki je v današnji družbi boleče aktualna.
Ta vloga je bila zaupana Maji Sever, ki je za šestinosemdesetletno senilno Babico odločno premlada, kar je za igro absurda primerna izbira. Med igralci izstopata Polona Juh in Marko Mandić, ki iz svojih vlog Mami in Očija zgradita večplastna lika, polna skritih frustracij. Zasedbo dopolnjujeta še Petra Govc in gostujoči igralec Maks Dakskobler.
V dramo, ki bi se lahko dogajala kjerkoli, je režiser skupaj s scenografinjo in kostumografinjo Anneliese Neudecker ter njeno asistentko Ano Janc vpletel elemente, ki jih prepoznavamo kot simbole ameriške družbe – kokakolo, “junk food” in televizijske komedije z značilnimi salvami smeha v ozadju. Elegantni kostim gospe Barker in Mladeničeva Adidasova trenirka sta v nasprotju s kostumi ostalih likov sodobna in kričečih barv.
Slika razvrednotene družbe, kakršno si zamišljajo ustvarjalci predstave Ameriški sen, je dokaj pesimistična; sama predstava pa gledalcev ne spravlja v obup, ampak jim poleg razmisleka o različnih temah nudi predvsem poldrugo uro zabave, saj so do absurda nefunkcionalni odnosi med dramskimi osebami nemalokdaj smešni.
