Papež Benedikt XVI. je bil do Slovenije očetovsko pozoren
Obsedenosti s politiko, ki Slovenijo peha v skrajnosti in s tem v negotovo prihodnost družbe in države, je za krajši čas bilo konec ob novici iz Vatikana, da bo papež Benedikt XVI. ob koncu tega meseca odstopil. Tudi v Sloveniji je novica odjeknila “kot strela z jasnega” in spodbudila ocene in komentarje o osebnosti svetega očeta, naslednika apostola Petra. Apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof dr. Juliusz Janusz, je dejal, “da so svetovni voditelji ta papežev korak sprejeli kot pogumno dejanje, sam pa kot izjemno ponižnost svetega očeta”. Kardinal dr. Franc Rode je v odzivih, sporočenih iz Vatikana, poudaril tudi, “da je odstop papeža predvsem znamenje njegove velike ponižnosti in nevezanosti na pomembno funkcijo, ki jo je opravljal zvesto in predano. Prav to ga dela velikega”. Ljubljanski nadškof, metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Anton Stres, pa je izrekel prepričanje, “da moramo biti do svetega očeta polni hvaležnosti za vse tisto, kar je v obdobju svoje vrhovne službe naredil za Cerkev, jo v težkih časih pogumno vodil in na ta način tudi verodostojno pričeval za svojo vero in za svojo pripadnost Jezusu Kristusu”. Pomenljive ugotovitve in spodbudne misli o papežu, ki bo odšel z vrha katoliške Cerkve, je v komentarju, objavljenem v slovenskem katoliškem tedniku Družina, zapisal odgovorni urednik tega glasila Franci Petrič. “Slovenci se s hvaležnostjo spominjamo vseh velikih dejanj za nas, pa tudi drobnih pozornosti, ki nam jih je izkazoval ob romanjih v Rim. Ustanovil je tri nove škofije in nadškofijo v Sloveniji, dal nam je kardinala in prvega uradno priznanega mučenca. Ob zadnjem obisku “ad limina” je slovenske škofe očetovsko opozoril na njihove trajne naloge v novih časih”. Sporočil je: “Temeljni izziv, s katerim se mora soočiti Cerkev na Slovenskem, je sekularizacija zahodnega kova, ki se izraža v nenehnem hlastanju po materialnih dobrinah, v upadanju rodnosti, v manjšem številu tistih, ki hodijo v Cerkev, ter v manjšem zanimanju pri mladih za duhovniški in redovniški poklic”. Papež Benedikt XVI. je sicer poznal Slovenijo že kot cerkveni dostojanstvenik v Nemčiji in tudi zato je bil do nas vedno očetovsko pozoren.
Ob napovedi zamenjave na vrhu katoliške Cerkve je časnikar in urednik Vldadimir Vodušek pripravil zanimiv in tudi aktualen pogovor v znani TV oddaji Vroči stol. Gosta sta bila ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres ter moralni teolog in publicist dr. Ivan Štuhec. Navajala sta ugotovitve in primere o tem, da Cerkev in verni ljudje v Sloveniji doživljajo krivice in celo sramotitve, levi del politike, javna občila in vplivni posamezniki pa jim odrekajo pravico do udeležbe in sodelovanja v politiki in do soodločanja, čeprav so zelo pomemben del civilne družbe. V zadnjem času ugotavljajo veliko primerov nestrpnosti do Cerkve in njenih predstavnikov, zlasti do ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa in do moralnega teologa in publicista dr. Ivana Štuheca, na t. i. vseslovenskih ljudskih vstajah. V oddajo Vroči stol se je iz Vatikana vključil kardinal dr. Franc Rode, ki je ocenil osebnost in delo papeža Benedikta XVI., ki ga je opravil pri vodenju katoliške Cerkve. Voditelj Vladimir Vodušek je gledalcem postavil vprašanje, ali bi se strinjali, če bi bil, denimo, za novega papeža izbran kardinal dr. Franc Rode. Kar 90% gledalcev je odgovorilo pritrdilno. Gledalce TV oddaje Vroči stol pa je, domnevamo, osupnila bojazen, ki jo je izrekel ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Menil je namreč, da bi se v sedanjem zastrupljenem ozračju in sovraštvu med privrženci dveh polov v politiki in državi v Sloveniji lahko zgodil državni udar. Tak prevrat, je razmišljal, bi izvedli levi skrajneži. Možnosti za tako dejanje pa vendarle ovira dejstvo, da je Slovenija članica EU in zveze Nato in je zato pod njunim političnim, fizičnim in pravnim varstvom.
V pregledu dogajanja v Sloveniji nadalje sporočamo, da je predsednik države Borut Pahor na sestanku s predsedniki parlamentarnih političnih strank dobil njihovo soglasje za sprejem treh pomembnih zakonov v državnem zboru. Med njimi je soglasje parlamenta za sprejem Hrvaške v Evropsko zvezo. Državni poglavar v nagovoru časnikarjem ni omenil ali ocenil izjave Janeza Janše udeležencem srečanja v organizaciji Zbora za republiko, “da se v Sloveniji pojavlja levi fašizem”. Kljub temu pa je poročevalka nacionalne TV, ki je bila prisotna ob nagovoru Boruta Pahorja, kmalu nato v televizijskem dnevniku gledalcem dejala, da je predsednik države obsodil omenjeno izjavo Janeza Janše o levem fašizmu. Julijana Gartner iz vasi Selce na Gorenjskem je RTV Slovenija obvestila, “da ne bo več plačevala prispevka za javna Radio in Televizijo, ker s svojim denarjem ne bo podpirala izbruhov sovraštva časnikarke M. P. Šetinc proti Janezu Janši”. V Sloveniji se torej nadaljuje politično vrenje, zaznamovano s sovražnostjo in nestrpnostjo, vlada pa kljub razpadu koalicije še deluje. Nasprotniki sedanje vrhovne izvršilne oblasti z Janezom Janšo na čelu se ne morejo sporazumeti o oblikovanju morebitne nove vlade, njenem mandatarju ali o morebitnih novih predčasnih parlamentarnih volitvah. Nov dokaz o politični krizi, ki odseva tudi v mednarodni prostor, je ukrep predsednika vlade Janeza Janše, ki je zunanjemu ministru (in predsedniku stranke Desus, ki zapušča vladno koalicijo) Karlu Erjavcu odvzel pooblastila za pogajanja o vseh nerešenih vprašanjih med Slovenijo in Hrvaško. Posebej nujen bo sporazum o hranilnih vlogah hrvaških varčevalcev pri zagrebški podružnici nekdanje Ljubljanske banke, ki pa bo, tako kaže, kmalu dosežen.
Našemu razumu in srcu so seveda bliže dogodki in pričevanja, ki koristijo trdnosti in ugledu demokratične Slovenije. Ob svoji prvi obletnici umestitve kot ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu je Ljudmila Novak v intervjuju za revijo Moja Slovenija dejala, “da so zanjo domoljubje, jezik in kultura zelo pomembne in dragocene vrednote. Za Slovence v zamejstvu in drugod po svetu delam s srcem in dušo. Konec lanskega leta sem obiskala ZDA, kjer živi največja slovenska skupnost. Ob obiskih in pogovorih v Clevelandu, v slovenskih šolah, župnijah in drugod, sem spoznala, kako veliko tamkajšnjim rojakom pomenijo stiki in obiski iz Slovenije. Rojaki v Ameriki so mi položili na srce, naj pazimo na našo Slovenijo, ker bi bili radi nanjo še naprej ponosni”.
Marijan Drobež
Preberi tudi
