S pisateljico Evelino Umek o romanu P'nče v kozinski knjižnici

Tržaška pisateljica Evelina Umek je obiskala bralni krožek v kozinski knjižnici ob priložnosti obravnave njene knjige P’nče v mesecu decembru. Večer je odprla Patricija Dodič, dalje pa je pogovor med pisateljico in občinstvom koordinirala Jana Barba. Pisateljica je pojasnila motiv za zadnjo knjigo, spominjala pa se je tudi začetkov literarnega ustvarjanja.

Umekova v tem avtobiografskem romanu skozi oči majhne punčke prikazuje, kako je deklica v najnežnejših letih doživljala svet negotovosti in strahu zaradi druge svetovne vojne, a je kljub temu z otroško milino živela na mandriji pri Sv. Ivanu v Trstu. Na mandriji so z mamo in nonoti pridelovali povrtnine in zelenjavo ter jih prodajali na tržaškem Ponterošu. Očeta ni bilo, ker so ga mobilizirali v posebne bataljone italijanske vojske, v katere so vključevali Slovence, da se ne bi pridružili odporniškemu gibanju. Odnos do pokojne sestre dvojčice, mamina žalost, očetova odsotnost so zaznamovali njeno otroštvo. Ko Italija kapitulira, se oče vrne domov. Obljubi ji, da bo dobila novo, večjo posteljo, nasploh je zelo topel do hčerke. Roman se sklene z njenim vstopom v slovensko šolo in z osvoboditvijo mesta ter plapolanjem velike slovenske zastave.

Srečanje s pisateljico Evelino Umek je temeljilo na prisrčnem pogovoru s članicami bralnega krožka, ki so roman pred tem tudi prebrale. V pristnem, domačem vzdušje smo slišali, kako so se prepoznale v tem malem dekletcu in podoživele svoje otroštvo: “Jaz sem ta P’nče.” Zaznamovano je bilo z vzgojo k pridnosti in ubogljivosti, skromnosti in majhnemu veselju v drobnih stvareh. Umekova je zelo dobro opisala, kako otroci srkajo občutja svojih staršev, še zlasti, če gre za strah in ubijanje z revščino, kot je bilo prisotno med vojno, in zaradi do Slovencev sovražnega fašizma. In prav aktualna vojna v Ukrajini je v pisateljici obudila spomine ter jo navdahnila, da je napisala roman P’nče. Izrazila se je, da je ta roman njena srčna kri.

Pisateljica je delila tudi začetke svojega literarnega ustvarjanja. Prve korake v pisanju je naredila v nižji gimnaziji (to je v Sloveniji zadnja triada devetletke). Objavljali so jih v dijaškem listu Literarne vaje. Kasneje, v višji srednji in na liceju, so jo profesorji Alojz Rebula, Pavle Merku in Boris Pahor povabili k sodelovanju za revijo Tokovi. Žal je leta 1957 izšla le ena številka. Kasneje je bilo še nekaj poskusov. Izšlo je nekaj številk revij Sidro in Jadro. Do današnjega dne pa se je obdržala revija Mladika. Objavljala je v vseh. Ko se je v Ljubljani vpisala na Filozofsko fakulteto, oddelek za slavistiko, je objavljala v Mladih potih.

Očetova trma je zagotovila, da je obiskovala slovensko šolo. Kot otrok je bila silno radovedna, kar je oče razumel in ji priskrbel slovenske knjige, saj branje širi obzorja. “Vse, kar raste, potrebuje trdne korenine,” je poudarila in to se zrcali tudi v njenih drugih delih, kot so npr. Zgodbe iz Mandrije, za katere je prejela tržaško literarno nagrado vstajenje.