Lojze Peterle, Jože Plut in Milan Pregelj na Goriškem večeru o 35. obletnici osamosvojitve

V četrtek, 5. marca, se je zbrala v dvorani kulturnega društva Bukovica precejšnja množica ljudi. Ob 19.30 je bil tam napovedan še en Goriški večer, tokrat na temo 35 let slovenske osamosvojitve. Marsikoga so k udeležbi verjetno privabili že sami gostje: Lojze Peterle kot predsednik prve slovenske vlade, Jože Plut, prvi slovenski vojaški vikar in župnik v Poljanah pri Škofji Loki, in Milan Pregelj, bivši vojaški kaplan in župnik Nove Gorice. Večer je vodila Vida Petrovčič.

Že takoj na začetku ni varčevala z “municijo”. “Ali smo se za to borili?” je izzvala Peterleta z znano frazo. Ta je na začetku poudaril, da je pred volitvami dobro odgovoriti na takšna vprašanja, saj ob njih toliko bolj hočemo spremembe. Dosegli smo več, kot si je kdorkoli predstavljal – mnogi “veliki” so govorili, da kaj takega ni mogoče, je zatrdil. V zgolj enem letu nam je uspelo proglasiti državo. Leta ’89 je skupaj stopilo šest strank – sploh ne samo desnih, kot morda danes želijo projekt osamosvojitve prikazati nekateri. V narodu je vladala čudežna edinost in čutiti je bilo energijo. A jasno je, da so imeli osamosvojitelji na prihodnost različne poglede – vsi so si želeli osamosvojitve, manj pa “preobrazbe”. In to nas je pripeljalo v sedanji čas, ko smo sprt narod, ko zasebnik pri nas ne velja za človeka, pač pa za sovražnika, je povzel.

Nato je Vida Petrovčič izzvala Pluta z vprašanjem, kako je z našo domoljubnostjo. Za začetek je odgovoril na izhodiščno vprašanje: da se je izplačalo! Lahko bi bilo bolje – a lahko bi bilo precej slabše. Poudaril je, da je domoljubje stvar ljubezni – ko imaš nekaj rad, se odzivaš; in pomembno je, da stopimo skupaj. Vesel je odločitve slovenskih škofov o državni zastavi v cerkvi. Zastava z rdečo zvezdo pa je zastava okupatorja, ki smo ga leta ’91 uspešno premagali. Predvsem je domoljubje pomanjkljivo v šolah, pri pouku. Več je treba narediti na simbolnih področjih, je zaključil.

Nato je voditeljica izzvala Preglja, kakšno vlogo ima pri domoljubju Cerkev – in kako je z “ločitvijo Cerkve od države”. Ta je spomnil, da je bila v Jugoslaviji Cerkev sovražnik št. 1. Ločitev Cerkve od države pa ne pomeni – kakor mnogi interpretirajo – njene izločitve. Ob vprašanju “ločitve” se je oglasil še Peterle: Cerkve “komunisti” ne vidijo kot ljudi, ampak kot družbeno silo, kot ustanovo. Tako živimo v takorekoč dveh Slovenijah, eden mimo drugega – našega sveta ne jemljejo kot enakovrednega in zato dialog ni mogoč. A upa, je povedal, da se čas te polarizacije izteka. Ne torej toliko, “kdo bo koga”, pač pa, kaj bomo skupaj.

Sledilo je vprašanje Plutu, kako je s pravico do spomina. Ta je zatrdil, da “dokler bomo hodili po kosteh, se ne bomo osvobodili”. Vsi morajo biti dostojno pokopani. Gre za človeka. Ponovno se je pridružil Peterle, ki je opozoril na pomembno spremembo v dikciji opredelitve levih oblastnikov glede povojnih pobojev: če so jih še pred leti označevali kot “napako”, je bilo zadnje čase končno slišati, da je bil to “zločin”. Kljub temu pa marsikdo še vedno svari pred “revizionizmom zgodovine” – kot da revizija, torej ponoven pogled na stvari, ki so bile prikazane enostransko, ne bi bila nujna. A čas se spreminja, nove generacije bodo lahko zadeve zastavile na novo; navedel je pogovor z dekletom, ki mu je zatrdilo: “Mene ni več strah.” Sledilo je vprašanje za Preglja o notranjem miru ob vseh vojnah na svetu. Dejal je, da je človeštvo šlo skozi mnoge hude preizkušnje in da živimo še vedno v relativno varnem času – da pa mir ni toliko stvar zunanjih dogodkov, pač pa našega odnosa. Morilec in nasilnež ni primeren za vojaka. Vojak ni toliko za to, da ubije tistega pred seboj, pač pa, da brani tistega, ki je za njegovim hrbtom. Peterleta je nato voditeljica izzvala z vprašanjem, kaj naj poklonimo naši državi ob 35. obletnici. Ta se je odzval, da naj podarimo same sebe. Ni prav, da ljudje izjavljajo, da se oni “politike ne grejo”. Ob tem je Plut pripomnil, da je za kristjana delo v politiki eden najlepših izrazov ljubezni do bližnjega. Peterle pa je opozoril na izjavo Roberta Schumana, da je “demokracija krščanska ali pa je ni”. Ob prihajajočih volitvah pa je spodbudil: “Odločite se prav! Hvala lepa, ker vam ni vseeno.”

Sledilo je vprašanje za Preglja o revščini – ta je povedal, da je revščina lahko materialna ali duhovna; za prvo je pogosto kriva nepravičnost države, druga pa se odraža v sovražnih odnosih – “ko ti veliko manjka”. Pomembno je, da nismo v strahu: ključno sporočilo vstalega Kristusa zbranim učencem je bilo: “Ne bojte se!” Nato je voditeljica pozvala Pluta k blagoslovu za Slovenijo: “Da bi bila dežela ponosnih, vernih in srčnih ljudi, med katerimi bi bilo veliko pesmi in življenja.” Sledila so še vprašanja iz publike: vandalizem nad volilnimi oglasi in združljivost levičarstva in krščanstva. Peterle je debato nekako sklenil z izjavo, da je “osamosvojitev revanš kristjanov”. Po zahvalah smo še skupaj nazdravili domovini in malce prigriznili.