P. Vaupotič se je vrnil na Kapelo!
Nedeljo Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 26. novembra 2017, so na Kostanjevici nad Novo Gorico obeležili še posebno slovesno. Sveta maša ob deseti uri je izzvenela svečano. Daroval jo je namreč koprski škof Jurij Bizjak, ki je prišel na obisk h kostanjeviškim patrom tudi zato, da bi blagoslovil obnovljen samostanski atrij, ki je lepa pridobitev ne samo za samostan, ampak tudi za mesto samo, saj je cerkev na Kapeli tudi privlačna turistična točka. Škofa Bizjaka je pričakala polna cerkev vernikov. Med njimi je bil tudi novogoriški župan Matej Arčon s soprogo. Prisoten je bil tudi dr. Karel Bonutti, redni obiskovalec maš v cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji. S škofom sta somaševala patra Vili in Niko (v ozadju je bil tudi pater Filip), ki je zaželel, da bi bilo to srečanje res “dan, ki ga je naredil Gospod”. Okrog oltarja je bila lepa skupina strežnikov vseh starosti. Na koru je ubrano prepeval župnijski pevski zbor, ki je za vstop mogočno zapel pesem Kristus Kralj. Škof Bizjak je izrazil veselje, da je prišel na Kostanjevico na to zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. Opozoril je, da imamo v tem času kar nekaj začetkov in koncev. V septembru se začenja novo pastoralno leto, prihodnjo nedeljo se bosta začela advent in novo cerkveno leto, v januarju pa bo začetek novega leta. Msgr. Bizjak je naglasil, da je v našem življenju pač tako, da je treba vedno znova spet začeti. Človeka namreč marsikaj utrudi, a treba je “potegniti črto in začeti od začetka”. Zaustavil se je tudi ob pomenu besede kralj. V naši zavesti je kralj tisti, ki je na oblasti, v cerkvenem pomenu pa je kralj nekaj drugega, glede na to, da “kdor hoče biti prvi, bo zadnji”. Kralj je tisti, ki na neki način vse uresniči v sebi. Je vladar, a ne navzven, ampak v sebi. Človek sam sebe namreč težko obvladuje. Pri tem nam lahko pomagajo blagri. Omenil jih je tri. Blagor ubogim v duhu: Kristus je bil ubog, saj ni imel, kam bi položil glavo. Ne smemo si nabirati zaklade za ta, ampak za drugi svet. Blagor žalujočim: tistim, ki imajo čut za žalovanje z drugimi. Kristus je imel velik čut za sočutje. Blagor krotkim: na svetu je toliko gorja, ker človek ne pozna svojih meja. Hoče zmeraj dalje. Treba se je od Jezusa učiti krotkosti. Zgledujmo se po Jezusu in po Mojzesu, največji osebnosti iz Stare zaveze. Tudi on je bil krotak, čeprav je bil največji zakonodajalec, v Novi zavezi pa Kristus. Znati je treba ostati v svojih mejah in potrpeti! Vsak v sebi naj išče Božje kraljestvo, saj, kot pravi Kristus, Božje kraljestvo je že med nami.
Po sveti daritvi je zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. spregovoril o že “pozabljenem” patru Aleksandru Vaupotiču, po kateremu se bo odslej poimenoval samostanski atrij, ki je bil prepotreben obnove. Kot je povedal p. Niko, je voda ob velikem deževju pronicala v grobnice Burbonov in jih kvarila, ker je cisterna segala prav do cerkve. Renato Podbersič je zgodovinsko uokviril življenje p. Vaupotiča, ki je bilo tesno povezano z dogodki iz prve svetovne vojne. Opozoril je, da je bil p. Vaupotič med šestimi duhovniki, ki so umrli med prvo svetovno vojno. Civilisti so skoro vsi odšli v begunstvo, le nekateri, ki so ostali, so bili žrtve zablodelih bomb. Vaupotičeva smrt pa ni naključna, ampak nasilna. Med šestimi umrlimi duhovniki – tudi ena sestra noterdamka je izgubila živjenje – sta bila dva redovnika, frančiškana. Prvi je p. Frančišek Ambrož, doma iz okolice Kranja, ki je med vojno ostal za varuha svetišča na Sveti Gori, medtem ko so ostali patri do oktobra l. 1915 odšli v Ljubljano ali Kamnik. P. Ambrož je bil na Sveti Gori do spomladi l. 1916, ko se je umaknil v Gorico in je umrl med obstreljevanjem goriške bolnišnice usmiljenih bratov. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Preberi tudi
Kristjani in družba
