Intervju

Openska skupnost je živa

Openska skupnost je živa

Piše Mojca Petaros: POGOVOR / G. Franc Pohajač ob zlati maši

Ob 50-letnici maševanja sem dolgoletnemu openskemu župniku, g. Francu Pohajaču, postavila nekaj vprašanj o njegovi duhovniški poti in o njegovem bivanju v našem zamejskem prostoru.
Kdaj ste prvič začutili, da je duhovništvo vaša pot?
To pot sem začutil predvsem ob srečanju z duhovniki, istočasno pa tudi doma, saj smo veliko molili za duhovniške poklice. Okolje, v katerem sem se gibal kot otrok, je bilo vedno tako, ki je nakazovalo, da je duhovništvo pot, ki je lahko prehojena: če je v družini tako vzdušje, če starši molijo za to, postane to možna pot. Moja mama je zelo veliko molila in prepričan sem, da še zdaj veliko moli zame. To namreč ni nekaj pribitega: stalno potrebuješ ljudi, ki molijo v ta namen in te pri tem podpirajo in ti sledijo.
Kot bogoslovec pri salezijancih ste študirali v Rimu. Je bil to vaš prvi stik z italijanskim svetom?
Popolnoma prvi stik. Ko sem prišel na visoko bogoslovno šolo v Rimu, sem naletel na okolje, ki mi je bilo popolnoma tuje: bodisi kraj kot tudi ljudje, ki sem jih tam srečal. Takoj so me tudi začeli nagovarjati v italijanščini, kar je bilo zame zelo težko, saj nisem poznal jezika. Imel sem nekaj težav, ker je pač moja lastnost, da sem bil raje tiho, dokler nisem točno znal nečesa povedati. Pri tem pa so mi prišli na roko profesorji: eno poletje so me celo poslali v Trento k salezijanski skupnosti, da bi se tam navadil na italijanščino. Spomnim se, da smo zvečer gledali televizijo in so me opozarjali na razne programe, češ naj pozorno poslušam, da se bom lažje spoprijemal z italijanskim jezikom.
Kaj pa ste vedeli o zamejstvu, preden ste prišli k nam? Ste imeli kaka pričakovanja?
Popolnoma nič. To je bil zame nov začetek, prišel sem iz neznanega v neznano. Na Opčinah sta me v Marijanišču sprejela g. Jože Peterlin in g. Ivan Doberšek, nato pa takratni župnik, g. Vili Žerjal, ki sem mu prišel pomagat. Nobenih pričakovanj nisem imel, saj se pravzaprav nisem zavedal, da bom tako dolgo ostal tu: iz Ljubljane sem nameraval v Rim, kjer naj bi nadaljeval študij. Kmalu pa sem ugotovil, da se moram čim prej povezati s kako skupino mladih: takrat so v openski Finžgarjev dom prihajali fantje in dekleta, ki so zelo radi poslušali glasbo. Nekega dne sem zašel mednje in oni so me takoj sprejeli. Poslušali so glasbo, ki je bila takrat sodobna, meni pa popolnoma tuja: vseeno pa sem spoznal, da lahko prav s pomočjo glasbe ustvarimo nekaj skupnega. In res je že decembra leta 1969 (na Opčine sem prišel avgusta) začela nastajati prva instrumentalna skupina.
Mladim ste se torej približali prav z glasbo. Je bila to vaša strast že od prej ali ste se ji približali kasneje, ko ste ugotovili, da jo ima mladina rada?
Vedno sem imel neko veselje, neko nagnjenje do glasbe. Sam sem igral harmoniko in orgle. Tudi v Rimu me je glasba navduševala: imel sem sošolce z vseh koncev sveta in ob praznikih se je vsak predstavil z glasbo, s petjem. Tako sem spoznal, da je glasba izredno dobrodošlo sredstvo, s katerim lahko hitro vzpostaviš medsebojno sprejemanje. Ko sem prišel sem, sem spoznal vse te mlade, ki jim je bila všeč glasba, sodobna glasba, ki mene do tistega trenutka ni preveč zanimala. Rad sem imel bolj domačo, tradicionalno slovensko glasbo, s harmoniko, ki sem jo kasneje tudi vključil v svoje ustvarjanje z mladino. Glasba mi je torej zelo pomagala, da sem začel delo z mladimi. Hotel sem delati kakovostno, in to me je nagovarjalo, da sem se sam veliko izpopolnjeval na glasbenem področju. V ospredju pa nikoli ni bila samo instrumentalna glasba, ampak tudi petje, seveda predvsem slovensko.
Pri nas vas veliko ljudi pozna kot ustanovitelja zbora Vesela pomlad.
Ja, s petjem sem začel leta 1978, torej deset let po ustanovitvi prve instrumentalne skupine. Zelo sem moral garati, da sem lahko vodil zbor, obiskoval sem veliko tečajev, da bi izpopolnil svoj posluh, nadgradil svoje glasbeno znanje. Ta izziv mi je postavljalo delo z otroki, z mladimi. Izredno sem hvaležen svojemu prepričanju, da lahko s pomočjo glasbe neverjetno skrajšaš poti do mladih.
Mlademu človeku pa ni dovolj, da je nekdo zelo naštudiran: potrebuje dobrega glasbenega vzgojitelja, ki zna iz njega priklicati pravo veselje do glasbe, ki ga pripelje do spoznanja, da je to nekaj lepega, kar mu odgovarja. Poleg veselja do petja mi je bil zbor zelo pomemben kot priložnost za združevanje, prijateljevanje. Te strasti pa seveda ne moreš držati zase, to moraš prenesti na druge: ne vem, če sem s kom toliko prepotoval kot z Veselo pomladjo.
Z mladimi ste se veliko let srečevali tudi v šoli kot veroučitelj. Imate kak spomin na ta leta?
Ja, že prvo leto, ko sem prišel, naj bi poleg dela v župniji začel tudi poučevanje verouka v šoli, vendar so se potem odločili, da sem še premlad in neizkušen in sem poučevanje začel leto kasneje. To je bilo zame spet nekaj popolnoma novega. Sploh nisem vedel, kako naj bi v šolskih strukturah učil o razsežnosti vere. Omeniti moram gospo Drago Lupinc, saj mi je na tem področju res zelo pomagala. Na začetku sem imel velike težave, saj nisem vedel, kako bi otroke nagovoril, jih pritegnil, da bi sledili pouku. S pomočjo izpopolnjevalnih tečajev sem si nazadnje ustvaril neki svoj sistem, ki je otrokom zelo odgovarjal. Tudi v šoli sem pozornost namenjal pesmi. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

06.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!