Odšel je “dobri duhovnik Bogdan”

NOVA GORICA – In memoriam: g. Bogdan Vidmar

Kako lepo je bilo v ponedeljek, 29. septembra, na pogrebu g. Bogdana Vidmarja v novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika slišati pesem Kristus je vstal! Cerkev, polna globoke hvaležnosti in svetlobe, je bila premajhna za vse, ki so se želeli še zadnjič posloviti od primorskega duhovnika, človeka klene vere, bistrega uma in intelektualne širine, plemenitega duha in toplega pogleda, ki si je vse življenje neutrudno prizadeval za krepitev narodne zavesti in krščanstva kot njenega temelja.

G. Bogdan se je rodil 14. februarja 1965 v župniji Col nad Ajdovščino. V duhovnika je bil posvečen sredi osamosvojitvene vojne, 29. junija 1991, v Kopru. Duhovniško službo je najprej opravljal kot kaplan v Postojni, nato v Novi Gorici (1994-1996), nakar je šel tri leta za župnika v Slovensko Istro (Movraž, Kubed, Sočerga, Pregara). Med letoma 1999 in 2003 je na Salezijanski papeški univerzi v Rimu zaključil podiplomski študij pedagogike. Od leta 2003 do 2012 je bil župnik v Podragi, vmes duhovni vodja na Škofijski gimnaziji in v Malem semenišču v Vipavi (2003-2010), v letih 2012-2016 je bil voditelj pastorale študentov in izobražencev v škofiji Koper ter duhovni pomočnik v Kopru, med letoma 2016 in 2021 je bil vikar v Bovcu. Leta 2021 je bil imenovan za vikarja v župniji Nova Gorica, leta 2022 pa še za škofovega vikarja za EPK; to nalogo je kljub bolezni opravljal vse do zadnjega trenutka. Med drugim je bil vnet raziskovalec in ohranjevalec zgodovinskega spomina. Posebej se je posvečal vprašanju povojnih pobojev in osvetljevanju zamolčanih plati zlasti preteklosti Primorske. V tem kontekstu je deloval tudi kot vicepostulator v postopku za beatifikacijo Filipa Terčelja. Bil je tudi dragocen sodelavec Novega glasa. Vrsto let je – skupno z drugimi primorskimi sobrati – pisal za našo prilogo Bodi človek!, za katero je – s pronicljivo mislijo in jasno besedo – prispeval vrsto poglobljenih razmišljanj o družbenih, etičnih in drugih aktualnih vprašanjih. Bil je velik ljubitelj narave in gora, s srcem tudi skavt, dejaven že v Bovcu, pa tudi v Novi Gorici, kot asistent skavtov in bratovščine odraslih skavtov, Jazbecev.

G. Bogdana so v ponedeljek pod večer pokopali na Colu, kamor so ga prepeljali po pogrebni sveti maši v novogoriški konkatedrali, ki se je je udeležilo res veliko ljudi. Somaševanje je vodil koprski škof msgr. Peter Štumpf, ob njem je sedel goriški nadškof msgr. Carlo R. M. Redaelli, ogromno je bilo duhovnikov, nekaj tudi z italijanske strani, pa skavtov in mladih. Koprski škof je v homiliji večkrat ponovil “dobri duhovnik Bogdan”. Res je bil tak, bil je ne le velikodušen in dobrohoten, temveč tudi mašnik, ki je (z besedami sv. Pavla) dober boj dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. “Ni krščanstva brez boja.” Zelo je trpel, “rad je živel, zdrav in bolan.” Rad je imel ljudi in ljudje so imeli radi njega. O tem so pričali tudi krajši nagovori ob koncu pogrebnega bogoslužja. Besede, polne živih spominov in hvaležnosti, so izrekli predstavnik vaščanov in prijateljev s Cola, predstavnik skavtov, duhovnik, ki je bil, kot on, posvečen v vojnih razmerah, predstavnik podagogov, novogoriška župljanka in, na koncu, msgr. Redaelli. Nadškof se mu je v imenu goriške Cerkve zahvalil za velikodušno delo v vlogi škofovega vikarja za EPK, “za pripravljenost, prisrčnost, toplino, sposobnost graditi odnose”, še zlasti pa za to, da so skupaj lahko “uresničili veliko podvigov” in “na meji bili pričevalci miru”.

G. Bogdan, ki je bil ponižen in moder človek, je bil gotovo vesel, da se je ob njem še zadnjič zbralo toliko mladih, da mu je otroški zborček v slovo zapel Hvalnico pojem Bogu in da je to bil praznik življenja. “Vstanimo tudi mi!”