“Odnos z zemljo je čudovito zdravilo za umetnike”
Pavle Merku’ bi si nedvomno prislužil naziv intelektualnega pustolovca, čigar življenjski razpon se je razpredal preko glasbenih in jezikoslovnih trat: marsikdaj je v tem popotovanju odkril mariskateri biser, včasih pa je naletel tudi na številne pasti, ki mu jih je še prej kot spolzko jezikoslovno močvirje ali pa čaroben glasbeni svet podtaknila človeška roka, “ali bolje zavist”.
Na katerem področju pa?
“Nedvomno na glasbenem, saj glasba zanima ljudi veliko več kot jezikoslovje”.
Dejstvo je, da se je prof. Merku’ vedno dobro razumel z italijanskimi glasbenimi kolegi. “V Rimu so bili do mene vedno naklonjeni. Veliko so mi pomagali zlasti na področju zborovstva. Vedeti morate, da ima zborovstvo v Italiji kratko, petdesetletno zgodovino. Zborovska kultura se je razvijala v popolnejši meri pri drugih narodih. Dve majhni državi, kjer zborovstvo sega tudi do petglasnega izvajanja ljudske literature, sta Estonija in Slovenija. Ti dve državi prednjačita v svetovnem merilu. V Rim so me večkrat povabili, da bi jim pomagal na zborovskem področju: ko so izdali mojo zbirko slovenskih otroških ljudskih pesmi brez prevoda, sem jih vprašal, zakaj to sploh delajo. Predsednik zborovskih sestavov iz Lazia mi je odvrnil, da zato, ker se zavedajo, da so v Italiji najboljši skladatelji in poznavalci zborov Furlani in Slovenci. Zaradi te naklonjenosti se z italijanskimi kolegi nisem nikoli kregal, medtem ko sem bil s prijatelji ‘na naši strani’ v Trstu in Ljubljani večkrat sprt in nabral sem si kar nekaj sovražnikov”…
Najbrž sega ta včasih težavni odnos s kulturnim miljejem naše matične domovine tudi v povojni čas, ko je moral univerzitetni študent Pavle Merku’ imeti vizo vsakokrat, ko je iz Trsta odhajal v Ljubljano. “Ker se nisem hotel včlaniti v komunistično maldino, so mi oblasti ovirale študijsko pot. Na srečo sem poznal nekoga, ki mi je pomagal. V Sloveniji imam veliko prijateljev, toda posledice takratne odločitve, da se ne vključim v komunistično mladino, se še danes poznajo v odnosu, ki ga nekateri vrstniki v Ljubljani imajo do mene”.
S profesorjem Merkujem smo se srečali na njegovem tržaškem domu in v pogovoru z njim izvedli marsikaj, med drugim tudi to, da je bil svoj čas strasten gorski plezalec. To dejavnost je ženi skrival zato, “da ne bi bila v skbeh zame: na Monte Rosa sem celo dvakrat tvegal življenje”. Zaupana nam je bila še ena zanimivost, ki prav tako sega v njegova univezitetna leta, ko je moral diplomirati tudi v Italiji zaradi težav pri nostrifikaciji jugoslovanske diplome. “Spominjam se osrednjega izpita iz italijanske književnosti na univerzi La Sapienza. Predstojnik katedre je bil takrat slavni Natalino Sapegno. Izpit sem sicer opravil z dvema njegovima asistentoma, saj je Sapegno letno opravljal šest tisoč izpitov. Za temo svojega kolokvija sem izbral pisatelja Vergo, kar sta asistenta, sicer moja sovrstnika, začudeno sprejela, saj sem bil prvi po toliko letih, ki se je odločil za tega predstavnika verizma. Že nekaj let sem poučeval na klasični gimnaziji v Trstu, kar mi je dalo priložnost, da ugotovim, kako je slovenski pisatelj iz druge polovice 19. stoletja popolnoma plagiral Vergo. Zato sem prebral celotnen opus sicilskega pisatelja in imel potrditev, da je Ivan Tavčar preprosto prepisoval njegove zgodbe”.
Izvedeli smo še, da ima letošnji Prešernov nagrajenec med vsemi italijanskimi pisatelji najraje sicilske pisatelje: poleg že omenjenega Vergo še Pirandella in Sascio. “Zelo rad imam tudi Siloneja, ki je po rodu iz Abruzzov”. O slovenski literaturi Merku’ meni, da ima ključno vlogo pesništvo: “Prešeren in Kosovel sta pesnika, kot jih malokateri narod premore”. Izredno je zaljubljen tudi v rusko poezijo, ki prednjači pred vso evropsko: od Puškina do Lermontova vse do modernih in sodbnih avtorjev. “Skladatelji itak raje uglasbimo poezijo kot prozo. Poezija namreč računa na muzikalnost svojega vpliva na ljudi”.
Prejšnji teden so se v njegovi dnevni sobi intervjuji z raznimi slovenskimi in italijanskimi mediji vrstili kot po tekočem traku. To je namreč usoda, ki doleti dobitnika osrednje Prešernove proslave. “Po pravici povem, da česa podobnega nisem še nikoli doživel. Nagrade so nepričakovane. Nihče ti jih ne dolguje, zato je presenečenje še večje, veselje pa je tudi veliko”.
Tudi sami smo morali počakati, da bi ekipa RTV Slovenija ‘spakirala’ svoje potrebščine in se poslovila od nagrajenca. Nekaj trenutkov je profesor posvetil še zadnjim kadrom, v katerih sta ga ovekovečila objektiv kamere. Merku’ ni hotel, da bi ga kamera ujela za klavirjem, pardon – klavinovo, saj ni bil to instrument, pri katerem bi imel kakšno posebno zaslugo. Izbral je raje violino, ki se je v njegovih odraslih rokah sicer izkazala za premajhno, saj je bila velikost instrumenta sorazmerna otroškemu oprijemu. “To violino mi je podaril oče, ko sem bil star tri leta in pol. V glasbo me je oče uvajal s trdo roko, kateri je sledila sladka protiutež, čokolada”…
V zgodovino slovenske kulture se je zapisal kot etnomuzikolog, skladatelj, jezikoslovec, slovenist, etimolog. Rodil se je leta 1927 v Trstu. Študij slavistike je leta 1950 končal na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu leta 1960. Kompozicije se je učil v Trstu. Kot skladatelj je ustvarjal predvsem za komorne in zborovske zasedbe: v njegovem glasbenem opusu gre beležiti tudi opero Kačji pastir. Kot jezikoslovec in proučevalec slovenske ljudske dediščine se je sredi šestdesetih letih 20. stoletja usmeril tudi v zbiranje pesmi pri Slovencih v Italiji, kar je preraslo v zbiranje povedk, običajev, vraž in vsakršnega ljudskega blaga, ki ga je kasneje objavil v knjigi Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976). Jezikoslovna bibliografija Pavleta Merkuja, že člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je izjemno zajetna. Med številnimi nagradami, ki jih je prejel za svojo raziskovalno dejavnost, gre omeniti Štrekljevo nagrado leta 2001 za izjemne dosežke na področju zbiranja slovenskega ljudskega izročila, leta 2007 pa mu je Slavistično društvo Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo na področju raziskovanja slovenskega jezika na zahodni meji. Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada za svoj Koncert za violino in orkester.
Katero izmed raznoterih področij, ki ste se jim v življenju posvetili, Vam je podarilo največ zadoščenja – smo vpašali sogovornika.
“Zadoščenja sem si nabral povsod. Vse, kar sem delal, sem ljubil. Stvari, o katerih je na tem svetu vredno razmišljati, je toliko, da mi ni žal, da sem svoje življenje posvetil različnim področjem”.
Na kateri uspeh pa ste posebno navezani?
“To je vprašanje za športnike. Drugače rečeno, nisem tako ozkosrčen, poskušam s čim širšim razponom razumeti vse, kar me obdaja: nimam rad vrednostnih stopenj, še manj tovrstnega čustvenega vrstnega reda. Imel sem čudovito življenje zaradi dela in družine: z ženo sva se dobro razumela in si pomagala”.
Nekoč ste izjavili, da vsaka umetniška stvaritev sloni na trdem delu in da je potemtakem ‘inšpiracija’, se pravi navdih, le obratno dejanje od izdihanja. Kakšen je bil vaš odnos do discipline pri delu?
“Nikoli nisem o tem razmišljal. Neke discipline sem se moral pač držati, če sem hotel delo izpeljati na najboljši način. Navdih ima sicer svojo težo, ne smemo pa z njim pretiravati, saj ga morata nadrgajevati predvsem vestno in trdo delo”.
Muzikolog Fabio Nieder je na okrogli mizi o večkulturnem Trstu, ki ga je Slovenska prosveta v sodelovanju s Skladom Zora in Libero Polojaz priredila januarja 2013, izjavil sledeče: ‘Tržaškim umetnikom na glasbenem področju je primanjkovala in še primanjkuje vpetost v sodobne dosežke umetniškega življenja: edina dva glasbenika-skladatelja, ki sta prekoračila izkustvene meje našega mesta in ki lahko računata na neki širši evropski kulturni razpon, sta Marij Kogoj in Pavle Merku’‘.
“Poznam to njegovo izjavo”.
Ali se z njo strinjate?
“Tej dvojici bi dodal še samega Niedra. Fabio je izredno pametna oseba. Je mlajši od mene in zaradi te generacijske razlike sledim njegovim razmišljanjim sicer le do določene mere. Ko sem dejansko zaključil svoje raziskovanje na glasbenem področju, je on pričel s svojim. Povečini se z njegovo presojo, da se Trst kreta v svojem začarnem krogu, strinjam: sicer bi to utemeljil na več načinov. Trst je bil predvsem trgovsko obmorsko mesto, kjer se kulturni čut ni razvijal v enaki meri kot gospodarski. Ni naključje zato, da v zalivskem mestu na vseh kulturnih področjih prednjačijo prav Slovenci. Tržaški Slovenci niso bili prepoznavni v trgovskem sektorju in morda so prav zaradi tega živeli v stiku z zemljo. Odnos z zemljo je čudovito zdravilo za umetnike. Zelo dobro poznam Kras in Istro, manj Vipavsko, čeprav Merkuji izhajajo iz Vipave. Moj stari oče je bil doma iz Velikih Žabelj pri Ajdovščini. Vzljubil pa sem Benečijo do mere, da sva se svoj čas z ženo domenila, da bi se ob upokojitvi preselila tja gor. Odločil sem že vasico in izbral hišo v njej. Žal pa je moja žena hudo zbolela in je potrebovala lahko dosegljivo zdravstveno oskrbo. Poleg tega je tudi potres uničil hišo, ki sem jo nameraval kupiti. Vsekakor se počutim kmeta, zemljana, rad imam zemljo in hribe: najlepše se počutim na legi, ki presega dva tisoč metrov”.
Kot jezikoslovec ste veliko proučevali Beneške Slovence. Kako so vas takrat sprejemali v Benečiji?
“Čim sem se domačinom predstavljal v njihovem narečju, so me sprejemali kot brata; če pa bi jih nagovarjal v knjižni slovenščini, bi me najbrž odgnali iz hiše”.
Ali ste imeli kaj težav s policijo: takrat so bili namreč hudi protislovenski časi v Benečiji.
“Težav nisem imel, ker sem jih obvladal”… (sogovornik se je po teh besedah grenko nasmehnil, ni pa hotel nadaljevati s to tematiko)
Odraščali ste v Trstu, ki je bil v primežu fašizma…
“Vse sem začenjal dojemati pri desetih oziroma enajstih letih, ko mi je oče naredil edino politično pridigo v svojem življenju. Dan preden je Mussolini obiskal Trst in imel na Trgu Unita’ znameniti govor, s katerim je proglasil rasno zakonodajo, mi je oče razlagal, da se bom moral v uniformi balille kretati za fašista tako kot ostali sošolci: ‘Ko pa boste morali kričati duce, duce, premikaj le ustnice, nobenega zvoka pa ne izusti!’ Tako sem tudi storil. Bili so hudi časi, ki bi zahtevali posebno obravnavo. Zadovoljen sem bil, da sem poslušal očeta. Bil je dober oče, vestno je skrbel za družno in v poštenosti vzgojil dva otroka. Bil pa je nacionalist in česa takega nisem mogel sprejemati. Pri šestnajstih letih sem tako zapustil njegov dom in se odselil k stari mami, ki je pri svojih opravilih potrebovala moške roke. Z njo sem govoril nemško”.
Kako pa doživljate danes Trst?
“Vedno ponavljam eno in isto: današnji Trst je truplo nekdanjega mesta! Trst hira in bo izginil. Naše mesto je v 19. stoletju doživelo močan razpon, proti kateremu so Benetke naperile svoje moči, kot je bilo to v tradiciji odnosa med lagunskim mestom in Trstom. Najbrž danes hirajo tudi Benetke, saj navsezadnje hirata evropska kultura in zahodna družba. Priznam: pesimist sem. Poglejmo, kako se razvijajo Sardci, katerih prisotnost v Evropi je za dva tisoč let starejša od naše indoevropske: za nami se bo izgubila vsaka sled, Sardci pa bodo ostali”.
S prof. Merkujem smo se pogovarjali še o marsičem, na primer o že končani novi, njegovi dvajseti knjigi, ki jo hrani prijatelj: “O njeni vsebini ne bom govoril. Objavljena bo po moji smrti”. Govor je bil tudi o različnih narodnih in kulturnih izhodiščih njegove rodbine: “Mama moje none je bila Slovenka: umrla je ob porodu. Poročila se je z Moravcem, čigar družina se je bila nastanila na Gorenjskem in opustila svoj izvorni jezik za nemščino in nemško kulturo. Moja mama je z njeno mamo govorila nemško, z mojim očetom v italijanščini, s sošolkami pa v slovenščini. Moja mama je bila dobra učiteljica in dolgujem ji marsikatero življenjsko odločitev”. Tako bogastvo je nedvomno botrovalo intelektualni širini letošnjega dobitnika Prešernove nagrade in mu svoj čas omogočila vzlet v svet.
Igor Gregori
