Od pice in lazanje do kapučina

Jezikovnica (218)

Verjamem, da marsikoga med bralkami in bralci Novega glasu, še zlasti tiste, ki znate italijansko in živite v italijanskem okolju, močno zmoti, ko vidi izvirno italijanske besede takole podomačene, kot so v današnjem naslovu Jezikovnice. Niso redki, ki se jim zdi, da s procesom podomačevanja prevzetih besed prihaja do njihovega popačevanja. Hm, s tem se ne bi ravno strinjala, slovenistke in slovenisti smo namreč nagnjeni k temu, da proces podomačevanja pozdravljamo, če že ne ravno spodbujamo. Veliko besed, ki se nam dandanes zdijo povsem “naše”, je prevzetih, celo tako osnovna samostalnika, kot sta hiša in miza. O tem se lahko poučimo v Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja, kjer piše, da je hiša iz germanske predloge (npr. v sodobni nemščini je hiša Haus, v švedščini pa hus), miza pa iz latinščine (mensa).

Prejšnji teden sem spet gostovala v Primorskem jezikovnem kotičku v televizijski oddaji Dobro jutro, ki jo ob četrtkih pripravljajo v regionalnem RTV-centru Koper. Povod za izbiro teme – jedi in napitki, katerih poimenovanje je prevzeto iz italijanščine – je bil mesec november, ko se že zaradi martinovanja dobro je in pije. Ponavadi pri izgovarjanju nam vseh znanih samostalnikov, kot so pica, lazanja, espreso, makjato in kapučin, nimamo težav, malce se pa zatakne, ko jih je treba zapisati. Pri tem ni zgolj enega odgovora.

Še najmanj težav imamo s pico. Njen podomačeni zapis je že povsem uveljavljen. Včasih v slovenskih besedilih še kje vidimo izvirni italijanski zapis pizza, ki pa ga zelo izpodriva podomačeni. Iz samostalnika pica tvorimo tudi druge besede, kot so: picerija, picopek, celo picopekovko pozna naš Slovenski pravopis 2001. Za manjšo pico pa smo ohranili kar italijansko poimenovanje, ki je podomačeno v pisavi, torej piceta.

Naslednja izbrana jed je lazanja, ki smo jo tudi podomačili v zapisu, tako da že redkokje vidimo izvirni zapis lasagna, podobno kot pri pizzi. Je pa treba biti pri lazanji pozoren, da ne bi nehote naredili napake in zapisali lazanija – to je t. i. hiperkorektnost, ko v dobri veri, da kakšna črka ne bo odveč, zagrešimo napako. Napiše in izgovori se torej lazanja, ne lazanija – podobno je z besedo dekanja, saj dekanja z i pomeni nekaj drugega, namreč dekanijo, kar je po SSKJ “upravna enota Katoliške cerkve, ki obsega več župnij”. Pri lazanji je treba opozoriti, da je lazanja v italijanščini zgolj testeninski oblat. Jed, torej zloženka iz velikih kosov testenin, mletega mesa ali zelenjave in bešamela, npr. mesna ali špinačna lazanja, pa se imenuje pasticcio, po naše pastičo ali narečno primorsko paštičo.

Po dobri jedi se prileže dobra kava, najbolje italijanska, kajne? Z besedo kava nimamo težav – v narečju je kafe ali kofe, a pustimo zdaj to, zanima nas knjižni jezik in predvsem, kako zapišemo različne vrste kavnih napitkov, kot sta espreso in makjato. Povsem udomačena je oblika espreso, torej z enim s, kjer sta v italijanščini dva. Poudariti pa velja, da espreso ni dobil svojega poimenovanja po besedi ekspresno, torej hitro, temveč izhaja iz italijanskega glagola “esprimere” v pomenu ’iztisniti’, saj vemo, kakšen je postopek priprave kave na kavnih avtomatih, kajne? Tudi o tem se lahko poučimo v Jezikovni svetovalnici na jezikovnem portalu Fran. Kaj pa makjato, torej kava s kapljico mleka, tako rekoč madežem mleka? Samostalnik macchia, od koder izhaja izraz machiatto, je po italijansko madež. Zdi se, kot da je to manj uveljavljen ali pa manj poznan izraz v primerjavi z espresom, zato je v rabi pogostejša nepodomačena oblika, kar v izvirniku, macchiatto, manj pa podomačitev po izgovoru, to je makjato. Pisava makiato pa ni priporočena, ker ni ne izvirno italijanska ne povsem podomačena.

Zdi se, da pa smo povsem ponotranjili cappuccino, torej kavo s spenjenim mlekom, saj se poleg pisne podomačitve italijanskega izgovora (kapučino) uveljavlja celo okrajšana slovenska oblika, to je kapučin – slednjega, priznam, uporabljam tudi sama, ko naročam kavo. Zanimivo pa je, in to mogoče za dodatek na koncu, da je v prvi polovici 20. stoletja v kavarniškem okolju za to vrsto kave obstajal izraz kapucinar, to je beseda, ki izhaja iz nemščine. Vse pa seveda temelji na italijanskem izrazu za kapuco, kakršno imajo redovniki kapucinskega reda.

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.