Od orgel Mirenskega Gradu do gojzarjev, ki jih je naredil sam

POGOVOR  Ivo Marušič

So ljudje, ki bi si zaradi večdesetletnega tihega in velikodušnega dela v korist skupnosti zaslužili spomenik. Gospod Ivo Marušič, rojen v Mirnu decembra 1932, oče šestih otrok in nono desetih vnukov, od leta 1954 neprekinjeno orgla na Mirenskem Gradu. Za “trud, zvestobo in predanost” je ob letošnji kvatrnici, 21. septembra, prejel priznanje starodavnega primorskega Marijinega svetišča in Občine Miren – Kostanjevica. Navezan je na svojo zemljo in na Miren, zaradi svoje častitljive starosti pa je pravi varuh dragocenih spominov na pestro zgodovino te obmejne vasi.

NA ORGLAH

Kdaj ste začeli orglati?

Ko sem končal vajeniško dobo za čevljarja, sem si rekel, da bi se lahko še česa naučil. Na Grad sem vedno hodil, zato sem se tam začel učiti igrati na harmonij. Prvič sem pri maši igral 14. septembra 1952, 19. septembra pa sem šel k vojakom v Šumadijo, južno od Beograda. Po petnajstih mesecih, 19. decembra 1953, sem prvič in edinič prišel domov na dopust, nato sem se moral vrniti v Srbijo. Ko sem se aprila 1954 dokončno vrnil, me je Cilka, mati misijonarja Ivana Štante, spodbudila, naj pridem spremljat zbor. Harmonij je tedaj bil na koru, orgle so postavili šele leta 1965. Na njem sta do takrat igrali dve dekleti, Valerija in Stojana. Prva se je poročila na Peč, druga pa je imela majhnega otroka. Zato ni bilo več nikogar in sem začel jaz. Odtlej igram vsako nedeljo.

Ste kdaj peli v kakšnem zboru?

Veliko let sem pel v moškem zboru, ki ga je vodil Antek Klančič.

V orglanje vas je uvedel g. Alojzij Mlakar (1900–1994), lazarist, superior na Mirenskem Gradu, prej misijonar na Kitajskem in jezikoslovec, ki so ga preganjali fašisti…

On me je nekaj naučil. Sredi prejšnjega stoletja je bil na Mirenskem Gradu, prej in potem je bil več let v Jugoslaviji, kasneje se je vrnil v Miren. Na orglah mi je kaj pokazal, me poslušal, me opozoril, če kaj ni bilo prav. Učil in vodil je tudi cerkveni zbor. Ko se je po vojni vrnil na Grad, sta tu bili dve šolski sestri, kasneje je bilo gor tudi več kot 60 usmiljenk.

Mlakar je na Gradu naredil marsikaj, še več pa drugi lazarist, g. Alojzij Trontelj (1907–1979). Ta je bil zelo delaven, kmet, Dolenjec. On je tisti, ki je k nam privabil Toneta Kralja. Za petje pa ni bil, ni imel posluha. Po glasu tenorist, če je moral zapeti alelujo, pa prav ni šlo.

Ob nedeljah še vedno orglate ob 7. uri?

Da, igram pri jutranji maši. Popoldne so nekdaj orglale redovnice, zdaj pa so poprijeli mladi, ki živijo na Gradu.

Orglat ste hodili tudi v Opatje selo…

Da, približno deset let. Tja sem se vozil večinoma s kolesom. Po jutranji maši v Mirnu sem imel čas in se počasi odpravil v Opatje selo, kjer je bila maša ob 10.30. Od ene vasi do druge je šest kilometrov. Nekaj časa, še pred poroko, sem vodil cerkveni pevski zbor v Temnici.

Katere cerkvene pesmi imate najraje?

Vse imam rad. Postne so mi posebno lepe.

Na Gradu niste samo orglali. Z bratom Stankom in prijateljem Ivom Martinučem ste si tudi velikokrat zavihali rokave…

Delali smo vsega po malo. Ko sem se učil orglati, je ena od dveh sester prišla na okno zakristije in mi na primer rekla, da bi bilo treba kopati na vrtu. Pa sem šel. Seno smo jim spravljali, delali na njivi, dosti let sem jim obrezoval in vezal trte. Martinuč je pomagal, ko je bilo kaj bolj strokovnega, tudi na zvoniku, saj je bil mehanik. Ostali mirenski organisti so samo orglali, drugih del se niso lotevali. Mirenci, ki so bolj vezani na župnijo, so prihajali in še prihajajo na Grad samo ob večjih praznikih. Jaz pa v župniji v vasi v 70 letih nisem še nikdar orglal.

V VOJNI

Ste priča strahovitega bombardiranja Mirna 18. marca 1944, v katerem je umrlo 33 oseb. Kakšne spomine imate na tisti dan?

Bili smo doma, v Japniščah. Gledali smo zavezniške zrakoplove, ki so prihajali s Krasa. Bilo jih je trideset, rekli smo jim “škvadrilja”. Takoj ko so prileteli s hriba, so začeli spuščati bombe. Z bratom sem bil pri sosedih, ki so pravkar “krgali” gnoj. Bili smo mulci, to smo radi gledali. Bilo je marca, ljudje so v ravnini sadili krompir. In škvadrilja je spuščala bombe skozi celo vas. Šla je skozi Konec, Breg na Roje. Tam, kjer sem bil jaz, ni nič padlo. Bili smo bolj na visokem, od koder smo dobro videli, kar se je dogajalo. Na Bregu je bil pravi “macel”, dosti mrtvih. Pod hribom je ubilo kmeta, ki je delal na vrtu. Na njivi je ubilo fanta s Krasa. Pri nas je ubilo teto in še enega, ki je živel pri njih. Stric Poldo je prišel na Kampanjo in kričal, da je teta umrla. Pritekli smo tja. Teta Johana je sedela pri špargetu, mrtva. Granate so tam padale na njivi za hišo, pa tudi prednja vrata so bila razkosana; verjetno so jo ranile, ko je bila še zunaj, tam je bilo polno krvi … Ta drugi pa je še stokal in kmalu nato umrl. Albin je bil ranjen v roko, še danes se mu pozna. Tudi Deno, ki je sadil krompir na Rojah, ima v sebi še kakšen kos granate. Drugače pa je umrlo tudi nekaj 15-letnih fantov. Na Rojah je bobnelo, zaradi eksplozij je bila prava megla. To se je zgodilo pred poldne. Nato je prišla še druga “škvadra”, ki je šla čez vas. Kakšno uro prej je vas preletel zrakoplov, ki je delal meglo in na nebu izrisal nekak S. Spraševali smo se, ali ni to bil en “salvatevi!” (“rešite se!”). Bilo je res dosti mrtvih … Še se spomnim, kako je bilo po sredi pokopališča polno krst. Tam še vedno piše, da so “padli v borbi”. Ni res! Naj zapišejo, da so bili žrtve vojne, bombardiranja. Niso padli v borbi, so sadili krompir …

Mirensko pokopališče je državna meja leta 1947 dobesedno razpolovila …

Ljudje so lahko šli na “žegen” samo v času pogrebov, čeprav je bil tudi takrat močno zastražen. Na naši strani so bili vojaki skoraj na en meter, na italijanski pa samo dva karabinjerja. Kljub temu je na kakšnem pogrebu komu uspelo zbežati na drugo stran. Zaradi tega so kasneje lahko šli na pogreb samo svojci.

Še prej, leta 1944, ste bili nekaj časa izgnani …

Do tega je prišlo, ker sta dva, sicer ne iz Mirna, “počila” nemškega “maršala”. Preden je izdihnil, je povedal, da tega niso storili Mirenci, zaradi česar se Nemci niso maščevali z likvidacijo nedolžnih vaščanov. So pa odredili izgnanstvo za vse Mirence. Nekateri smo šli v Štandrež, drugi v Vrtojbo, Sovodnje, Dol itd. Miren se je izpraznil … Tisti iz spodnjega Mirna smo se lažje vračali na svoje domove, medtem ko je bil gornji Miren, kjer je do umora prišlo, bolj zastražen.

Za Miren so bila res huda leta …

Vas je bila tudi dvakrat požgana. Prvič septembra 1943, nato na svečnico 1944, torej le malo pred bombardiranjem. O času vojne bi lahko povedal še marsikaj, a mogoče kdaj drugič …

ČEVLJAR “KOT V STARIH ČASIH”

Miren je poznan tudi po svoji tradiciji čevljarstva in usnjarstva. Vi ste menda še zadnji občan, ki zna ročno izdelovati čevlje kot v starih časih. V čevljarskem muzeju, ki ga je uredil Pavel Petejan, eden izmed začetnikov tovarne Ciciban, nastopate tudi v video predstavitvi. Kdaj in kako ste se učili čevljarskega poklica?

Nekdaj je bilo dosti “šoštarjev”. Jaz sem se tega poklica učil, ko sem bil star 15 let, leta 1947. Bilo je v coni A, še pred Jugoslavijo. Mislim, da sem šel prvi dan delat 18. avgusta. Bil sem pri sosedih, “šoštarja” sta bila oče in sin, stric je delal vzorce. Vzeli so me za vajenca. Tam sem bil malo časa. Potem je prišla Jugoslavija, ustanovili so čevljarsko zadrugo, ki je nato postala tovarna čevljev. Takrat so zaposlili več vajencev, jaz sem bil eden izmed njih. Delali smo v stavbi pri mostu, ker tovarne še ni bilo. Pri Petejanu je bila baza, tam so usnje rezali, krojili in “štepali”. Z borelo smo vajenci vozili blago. Nato so zgradili halo.

Koliko let ste delali kot čevljar?

V zadrugi sem kot čevljar delal do upokojitve leta 1991.

Še kdaj primete za čevljarsko orodje?

Ne več. Delal sem v tovarni, kaj malega tudi doma, kjer sem naredil ali popravil kakšen par čevljev.

V GORAH

Radi imate gore. Od kod ta vaša ljubezen?

Vedno sem imel rad gore, v mladih letih pa nisem imel možnosti hoditi v hribe.

Koliko vas je bilo doma?

V družini je bilo osem otrok, jaz sem peti. V Mirnu ni bilo nikogar, ki bi mi rekel: “Gremo!” Sam sem se tega lotil. Šele kasneje se je našel še kakšen fant, ki je zahajal v hribe. Včasih smo se srečali na vrhu gore.

Kdaj ste se prvič povzpeli na Triglav?

Leta 1963.

Kolikokrat ste bili na vrhu?

Vsaj dvajsetkrat, morda še več. Leta 1964 in še enkrat kasneje sem bil dvakrat v enem letu.

Kateri vrh vam je najlepši?

Ah, najlepši mi je bil Kanin. Dokler niso zgradili smučišča.

Zakaj?

Ker je lep! Ima lepe poti. Prehodil sem celega. Gor je bila koča, ki je potem zgorela. V njej smo nekoč prespali trije iz Mirna, ki smo do nje prihodili proti večeru. Bila je zaprta, nismo vedeli, kje bi prenočili. Pod zunanjo lopo smo našli “lejtre”, z njihovo pomočjo sem prilezel do okna, se zmuznil skozi “gartre” in od znotraj odprl večje okno, da sta lahko vstopila še druga dva. To sem lahko naredil samo jaz, ker sem bil od treh najbolj suh. Tako smo v koči lahko prespali.

Povzpel sem se na številne Julijce. Večkrat sem zahajal zlasti na Krn, Vogel, Vrh nad Škrbino, Kobiljo glavo, Golake, Poldanovec, Kucelj itd. Na Javornik in Porezen smo hodili vsako leto. Z družino smo radi zahajali tudi na Krnsko jezero. Vse ture sem si zapisoval, še vedno hranim zvezke z vsemi podatki.

Danes je vse zelo drugačno: kdor hodi v gore, gre do izhodišča z avtom, na razpolago ima podatke o vremenu in stezah, pa še vso mogočo opremo. Vi ste hodili v gore, ko vsega tega še ni bilo …

S kolesom sem se vozil do železniške postaje v Novi Gorici, potem pa z vlakom do Bohinja, Jesenic ali do Svete Lucije, od koder smo šli naprej po dolini s kolesom. Večkrat sem prehodil dolino Vrata, čez Luknjo v Trento, pa vse vrhove od Mojstrane do Tolmina, od Bohinjske Bistrice do Vršiča … Hodil sem predvsem od pomladi do septembra ali oktobra, pozimi samo na vsakoletne pohode na Javornik in Porezen.

Gojzarje sem si naredil sam. Bili so lahki, podplati so bili gumijasti, taki, da gojzarji niso zdrsnili: ko sem stopil na skalo, so tam trdno ostali. Čevlji so bili navadni, visoki; v tovarni sem našel kakšen kos odpadnega usnja, tako da me niso dosti stali. Bili so narejeni po meri, zame. Uporabljal sem jih veliko let, za nič drugega kot samo za hribe. Bili so odlični! Ne spomnim se točno, kdaj sem jih naredil, vem samo, da sem jih že imel, ko sem leta 1964 šel v dolino Triglavskih jezer.

Kdaj ste bili zadnjič na kakšnem vrhu?

Leta 2020 na Javorniku.

Kaj vam je najlepše v gorah?

Hoditi! Vedno pravim, da bi rad imel uro, s katero bi čas zavrtel nazaj …