“Od družine sta odvisna prihodnost in razvoj držav!”
Ob začetku vsakega leta ima papež navado spregovoriti članom diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu. Ker gre za odmevno avdienco pred predstavniki več kot 180 svetovnih držav, se sveti oče vedno loteva pomembnih tem in hkrati jasno izraža svoja stališča oz. programske smernice. Tokrat se je seveda dotaknil napetosti na korejskem polotoku, sporov med Izraelci in Palestinci ter nekaterih drugih kriznih žarišč; ob 70-letnici splošne deklaracijo človekovih pravic pa je postavil pod drobnogled tudi t. i. nove človekove pravice, ki so se porodile po nemirnem letu 1968.
Govoriti o človekovih pravicah za Sveti sedež pomeni “predložiti središčnost dostojanstva osebe”, je poudaril Frančišek in posebej izpostavil pravico do življenja, miru in družine. Sveti sedež se v navezi s civilnimi oblastmi poteguje za duhovno in gmotno blagostanje človeške osebe in pospeševanje skupnega dobrega, torej za celosten človeški razvoj. Žal se je interpretacija nekaterih pravic z leti postopoma preoblikovala in vključila “novih pravic”, ki pa so nemalokrat tudi protislovne. V imenu človekovih pravic se uvajajo “sodobne oblike ideološke kolonizacije močnejših in bogatejših na škodo najrevnejših in najšibkejših”, je opozoril sv. oče. Boleče je videti, kako se po 70 letih še vedno kršijo mnoge temeljne pravice, kot npr. pravica do življenja, svobode in nedotakljivosti človeške osebe. Ne kršijo jih samo vojne in nasilje… Še pred rojstvom se odmetujejo nedolžni otroci, če so bolni, slabo razviti ali pa samo zaradi egoizma odraslih; “odmetujejo se” ostareli, ženske so pogosto žrtve nasilja tudi v družini, še vedno obstaja podla trgovina z ljudmi. Braniti pravico do življenja pomeni aktivno delati za mir, ki je ena največjih univerzalnih vrednot!
Spori med narodi se ne smejo nikdar reševati s poseganjem po orožju, ampak s pogajanji, je še dejal Frančišek. Izrecno je omenil Korejo, pa tudi druga krizna žarišča, med njimi Sirijo, Irak, Jemen, Afganistan, Sveto deželo, Venezuelo, Ukrajino in nekaj afriških držav.
Govor je bil tudi o drugih temah, med drugim o migrantih in beguncih. Čeprav je gotovo res, da vseh ne ženejo najboljši nameni, ne smemo pozabiti, da bi največji del migrantov raje ostal v svoji domovini, medtem ko so jo prisiljeni zapustiti zaradi preganjanj in revščine. Sv. oče se je zato zahvalil vsem državam, ki so jim zagotovile pomoč v duhu človeškosti in bratstva.
Posebej je spregovoril o pravici do oblikovanja družine, “ki ima kot naravno in temeljno družbeno jedro pravico, da jo ščitita družba in država”, saj jo priznava tudi deklaracija ZN iz leta 1948. Zlasti na zahodu se družina žal obravnava kot neka presežena institucija; prednost se daje bežnim vezem… “Toda hiša, zgrajena na pesku krhkih in minljivih odnosov, ne more obstati! Potrebna je skala, na katero je treba pritrditi trdne temelje”. Skala je občestvo zveste ljubezni, ki združuje moškega in žensko, občestvo, ki ima svet in nedotakljiv značaj ter naravno funkcijo v družbenem redu. Nujno je sprejeti politike, ki podpirajo družino, od katere sta odvisna prihodnost in razvoj držav. Brez družine ne moremo graditi družbe, ki bo sposobna se soočati z izzivi prihodnosti. Nezanimanje za družine prinaša s sabo padec rodnosti. Demografska zima je znamenje družb, ki se s težavo soočajo z izzivi sedanjosti in se torej vedno bolj bojijo prihodnosti.
DD
Sveti oče Frančišek članom diplomatskega zbora
