Od češnjevih cvetov do mimoz
Knjigosnedki (18)
Od nekdaj imam rada japonske avtorje, Banano Yoshimoto, Harukija Murakamija, Mieko Kawakami. Všeč mi je svet, v katerega se potopim, ki je tako različen od našega, všeč so mi opisi jedi, ki jih večinoma še nisem poskusila, pogosto pa tudi drugačne navade in odnosi, ki na Japonskem niso čisto taki kot pri nas. Všeč mi je, da se moj svet vsakič malo razširi, da me kakšna malenkost v knjigi preseneti ali celo osupne. Ko sem vzela v roke roman Emi Yagi Briljantna domislica gospodične Šibata, sem pričakovala, da bom, kot že tolikokrat prej, vstopila v oddaljeni svet. Namesto tega pa sem že na začetku naletela na nekaj presenetljivo domačega – žensko, ki si v družbi prizadeva izboriti svoj prostor za mirno, samostojno življenje.
Mlada gospodična Šibata, uradnica v podjetju, ki izdeluje kartonske tulce, cele dneve preživlja v pisarni. Domov se vrača tako pozno, da v najbližji trgovini najde samo še ostanke, prostega časa nima, saj v službi opravlja dodatne naloge, vsa tista dela, ki kot edini ženski v kolektivu pripadajo le njej. Za sodelavci pospravlja in umiva skodelice, jim kuha kavo in skrbi za delovanje pisarne, dokler se nekega dne, ko ji šef naroči, naj pospravi več dni stare skodelice kave in ogorke cigaret, odloči, da tega ne namerava več delati. Zlaže se, da ji je ob pogledu na skodelice slabo, ker je noseča, ta laž pa njeno življenje korenito spremeni. Šef in sodelavci kar naenkrat postanejo bolj uvidevni, nihče več ne zahteva, da dela nadure, zato se domov vrača dve ali tri ure prej. V trgovino pride dovolj zgodaj, da lahko kupi svežo zelenjavo, meso in ribe, pa tudi časa ima dovolj, da začne kuhati. Presenečeno ugotovi, da lahko telovadi, posluša glasbo, bere, si privošči dolge kopeli, česar prej ni mogla početi. Gospodična Šibata se v življenje nosečnice tako poglobi, da v nekem trenutku bralec, pa tudi ona sama, ne ve več, kaj je resnica in kaj ne. Nosečnost postane del njene identitete, predsodke in pričakovanja družbe pa izkorišča v svoj prid. Odločitev, da junakinja nima imena, ampak ostane le “gospodična Šibata” ni naključna. Gospodična Šibata bi lahko bila (in verjetno je) marsikatera ženska, ki v resničnosti ne more tako kot knjižna junakinja ubrati bližnjice, ki bi ji olajšala vsaj delček življenja.
Čeprav je situacija, ki jo opisuje Emi Yagi, pretirana, včasih celo bizarna, se je avtorica loti s humorjem in simpatijo. Japonski družbi, v kateri je še veliko pričakovanj do žensk, nastavi ogledalo, v katero se lahko pogleda tudi marsikdo drug. In čeprav je to malo uporno dejanje nenavadna zamisel, od katere ima korist le ona sama, se iz nje vendarle rodi nekaj dobrega. Ko ob začetku “nosečnosti” gospodična Šibata govori o svojih šefih, pravi: “Sploh si nista belila glave, ob kateri uri odhajam domov. Imela sta večje skrbi: kdo bo stregel kavo poslovnim partnerjem, kdo bo pospravljal za njimi?” V zadnjem poglavju knjige pa ugotovi, da so se vsi, razen vodje oddelka, naučili sami kuhati kavo.
