Oče urednik - medijski čarovnik
Pred polno koprsko stolnico in še bolj številno publiko po radijskih valovih je praznoval 60 let svoje duhovniške službe msgr. Franc Bole. Mož, ki je kljuboval fašizmu in komunizmu, v zadnjih letih pa tudi zdravstvenim težavam. Njegovi prijatelji niso verjeli, da bo po operaciji kolka še kdaj hodil, a so se ušteli. Še bergle so mu odveč, hrustu, ki je bil rojen v deželi Martina Krpana. To se je zgodilo v Koritnicah 9. avgusta 1932.
Brez ene same ure slovenščine
Vedrina ga je spremljala tudi v najtežjih časih. Tako urednik mnogih medijev rad pripoveduje, da v šoli ni imel niti ene ure slovenščine – v osnovni šoli je bila italijanščina, po vojni pa so bila slovenska semenišča zaprta, zato je šolo nadaljeval v hrvaškem Pazinu. Slovensko je v šoli začel govoriti šele na ljubljanski univerzi. Iz osnovne šole se spominja, kako je nova učiteljica otrokom rekla, da na začetku pouka ne bo z njimi molila: “Io non prego perche’ sono ebrea”. Bila je Judinja. Otroci so s težavo prikrivali smeh, po vasi pa so se popoldne na ves glas smejali in pripovedovali, da učiteljica ni hotela moliti, ker je “breja”.
Franc Bole je zaradi medijskega delovanja v sedmih desetletjih dobil že veliko polen pod noge. Ne glede na okoliščine je vedno vztrajal. O njegovi žilavosti pričajo mediji, ki jih je postavil: največji slovenski mesečnik – revija Ognjišče, eno od najbolj poslušanih radijskih postaj Radio Ognjišče in založba Ognjišče, ki izdaja knjige z najvišjimi nakladami v Sloveniji.
Pri delu ni imel samo “zunanjih sovražnikov”, ampak so mu nasprotovali tudi nekateri “prijatelji”.
Težka leta
Takrat so bila težka leta. Čeprav oblasti duhovnikov niso več obsojale na smrt in na desetletne zaporne kazni, pa so bili zasliševanja, tajni policijski nadzor in zapor pogost ukrep. Poleg “malenkosti”, kot sta, denimo, odvzem potnih listov vsem članom uredništva za tri leta ali “pomanjkanje” papirja za tisk Ognjišča. V t. i. zlatih sedemdesetih letih komunizma se je Bole moral zagovarjati na sodišču, ker je v Ognjišču odgovoril na pismo o tem, zakaj Tito ni dobil Nobelove nagrade za mir. Celodnevne hišne preiskave na uredništvu Ognjišča na koprskem trgu Brolo 11 so bile mučne, saj nihče ni smel oditi. Najhuje je ta hišni pripor doživela tajnica uredništva v visoki nosečnosti.
Svoboda
Leto 1990 je Ognjišču prineslo dolgo pričakovano svobodo. Naklada je dosegla število 104.000, kar je pomenilo, da ga je brala vsaj petina Slovenije. Bole je poleg Karitas začel razmišljati o radiu in televiziji. Radio Ognjišče, ki ga je ustanovil v Kopru, je kmalu postal najodmevnejši katoliški medij v Sloveniji.
Manj srečno roko je Bole imel z ustanovitvijo družinske televizije TV3. Po nekaj letih ohranjanja medija, s katerim je hotel doseči pluralnost, ga je moral prodati. Strici iz ozadja so naredili vse, da so blokirali oglasni prostor. Za razliko od mnogih neuspelih medijskih projektov iz tabora desne sredine pa TV3 ni za sabo potegnila nikogar, pa tudi kake finančne luknje ne.
Ustanovitelj Karitas
Msgr. Franca Boleta poznamo tudi zaradi dobrega srca. Obiskal je več sto invalidov, “naših preizkušanih bratov”, in jih predstavil v Ognjišču. Junija 1968 pa je organiziral prvo vseslovensko romanje bolnikov in invalidov na Brezje, ki je postalo tradicionalno. Danes je to najbolj množično srečanje bolnikov v Sloveniji, ki se ga udeležuje med pet in deset tisoč ljudi.
V času komunizma, ko se Cerkev v Sloveniji ni smela ukvarjati z dobrodelnostjo, je ustanovil poštni predal dobrote, kamor so ljudje redno nakazovali minimalne zneske. To je bil zametek krščanske karitativne povojne dejavnosti, iz katere se je po uvedbi demokracije rodila Karitas. Bole je bil prvi direktor Slovenske Karitas.
Za svoje delo je prejel najvišja priznanja: iz Vatikana naziv monsinjor, od slovenske škofovske konference Ciril-Metodovo odličje, od založnikov Schwentnerjevo nagrado, od predsednika države red za zasluge.
Osem križev
Kljub osmim križem Bole ostaja sodoben in ga čas ne povozi. Še vedno redno uporablja računalnik in internet, od filmov pa ima najraje znanstvenofantastične. Tehnologija je bila vedno njegova strast. Ob nakupu vsake aparature je tudi po več ur preživel ob prebiranju navodil in preizkušanju novitete. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Tino Mamić / Biseromašnik Franc Bole
