Obnova nekdanjih paštnov je v interesu vseh
V zapisu, ki ga je deželni svetnik in podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec prispeval v zadnji številki Novega glasa, je spregovoril o tem, da je deželni odbor prižgal prvo zeleno luč zakonskemu osnutku, ki uvaja celo vrsto koristnih novosti na področju kmetijstva, gozdarstva in torej upravljanja podeželja. Med temi določili je tudi ukrep, ki omogoča in spodbuja vračanje kmetijskih dejavnosti na opuščena zemljišča, začenši s paštni.
Zapisali ste, da sta podoba in varnost področja soodvisni od skrbi, ki jo vanju vlaga človek. Ali bi lahko razčlenili to misel?
Osnutek deželnega zakona, ki ga je predložil odbornik Sergio Bolzonello, ima vse značilnosti zakona “omnibus”, saj posega v številne že obstoječe zakone in jih dejansko posodablja in uokvirja v novosti, ki so nastopile v evropski in vsedržavni zakonodaji na področju kmetijstva, gozdarstva in torej upravljanja podeželja. Glede paštnov, naših tradicionalnih terasastih vinogradov, oljčnikov in vrtov, je dobro znano, da niso naravna tvorba. Ustvarili so jih naši predniki v stoletjih, s tem da so tudi ostra pobočja -z odvažanjem kamenja, prinašanjem rodovitne zemlje in gradnjo ter utrjevanjem opornih zidov- leto za letom spreminjali površine, primerne za kmetijske dejavnosti. Narava stremi k temu, da leze v morje. Naš kmet pa je ta naravni geološki proces zaustavil ali vsaj upočasnil z gradnjo ogromnega stopnišča in ga povezal z morjem in vasmi nad njim. Temu pravimo iznajdljivost. Šlo je za delo, ki so ga načrtovali in izvajali neizobraženi, vendar izredno bistri ljudje, brez inženirjev, arhitektov, botanikov in ekonomskih izvedencev, pa tudi brez vsake mehanizacije. Temu pravimo delavnost. Paštne so gradili pretežno v zimskih mesecih s krampom, motiko, lopato, samokolnico. Nakar so v vsakem letnem času sproti izvajali vzdrževalna dela, saj je bilo potrebno vsak najmanjši kamen, ki se je slučajno odvalil, takoj postaviti na svoje mesto. Temu pravimo marljivost.
Zakonski osnutek je začel svojo pot prav v trenutku, ko je bila tržaška obalna cesta pred nedavnim deležna zemeljskega usada; pred leti je podobne geološke težave prestajala tudi Furlanska cesta, ki so jo nato korenito popravili. V državi je podobnih vprašanj nič koliko, ki so verjetno še hujša od naših: dejansko se namesto preventive raje rešujejo posledice nezadostnega negovanja teritorija. Kakšno je stanje v naši deželi, točneje v tržaški pokrajini?
Zemeljski usadi na obalno cesto so pravzaprav že praksa, saj skoraj ne mine leto, da se kaj ne bi zrušilo. Pojava se zavedamo in si zato zasluži prve strani na časopisih le takrat, ko prizadene cesto in s tem neposredno ogroža varnost modernega človeka. Usadi pa so vsepovsod, le da se skrivajo v nastali goščavi. Dovolj je, da se -najboljše v zimskih mesecih- odpravimo na raziskovanje pobočij in kmalu nam bo jasno, da je od starodavnih opornih zidov ostalo bolj malo. Rušijo se zaradi razraščanja vegetacije, ki poganja korenine v globino in v vse smeri. Nakar vsak večji naliv ustvari na tisoče večjih ali manjših strug, ki odnašajo zemljo, kamenje, odpirajo si nove poti in s sabo vlečejo v morje vse, kar se znajde na njihovi poti. To je dokaz, da je ohranjanje in pravzaprav že prepotrebna obnova nekdanjih paštnov v interesu vseh, ne le kmetov. Vsak evro, ki ga bodo javne uprave vlagale v vzdrževanje paštnov, se bo v obliki dobička pomnožil s tem, da bomo prihranili težke milijone, ki jih zahtevajo izredni posegi, denimo, civilne zaščite za odpravljanje nastale škode.
Svoje je naredila tudi divja in po svoje slepa urbanizacija: v nekaj desetletjih je vinograde in oljčnike marsikje zamenjala z železobetonskimi katedralami petičnih meščanov, ki jim je zadišalo po morju in romantičnih obzorjih. Dovolj je, da črnobele posnetke Maria Magajne iz petdesetih let primerjamo s sliko, ki se ponuja danes. Dramatično.
V istem zapisu ste ugotavljali, da so generacije izpred petdesetih let zemljo zapuščale pretežno zaradi razvijanja novih panog in industrije pod državno taktirko, “ki je požirala delovno silo, pa tudi zaradi izseljevanja v tujino s trebuhom za kruhom”. Omenili ste tudi, da je k opuščanju zemlje prispevala načrtna italijanska nacionalistična politika, ki je vse do danes enačila zemljo in kmetijstvo s Slovenci. Kaj torej ta ukrep s političnega vidika pomeni?
Točno tako. Povojne generacije so množično opuščale delo na zemlji in posledično kmetije. Trend je bil tak, da so si mladi želeli modernosti, vsega, kar je bilo novo. Stara kmetija je bila prispodoba starega, preteklosti, garaškega dela in revščine. Mlade je bolj zamikalo delo v takrat cvetoči industriji, v nastajajočem terciarnem sektorju, v umetno napihnjenih javnih službah, v čezmejni trgovski izmenjavi. Nakar so se cele družine odpravljale v bližnjo ali oddaljeno tujino, v bogatejše evropske države in dlje, v Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo. Veliko kmetijsko rodovitnih površin, ki so bile vselej v slovenskih lasti, je bilo prijazno ali nasilno odtujenih, dovolj je, da pomislimo na razlastitve za gradnjo novih naselij za istrske begunce v strateško slovenskih občinah, za gradnjo novih prometnic in naftovoda, stanovanjskih blokov v nekdaj bogato obdelanih vrtovih izrazito slovenske tržaške periferije – v Škednju, Rojanu, pri Sv. Ivanu. V dolinski občini so ogromni naftni rezervoarji in tovarna Velikih motorjev dobesedno požrli najboljšo zemljo. In še bi lahko naštevali.
Še vedno glede izseljevanja: katero področje naše pokrajine je bilo najbolj podvrženo izselitvenim silnicam (kje se torej najbolj kažejo posledice razlastitev, divje urbanizacije, napredovanja gozda “vse skoraj do vaških jeder”), kje pa je bila povrnitev ‘k zemlji’ najbolj in najprej učinkovita?
Vprašanje bi morali nasloviti na ugledne raziskovalce, ki so se strokovno posvetili preučevanju zanimivih družbeno-gospodarskih dinamik. Že na pamet pa lahko mirno trdim, da je goščava napredovala prav povsod in marsikje že objema vasi, ki so se prav tako širile z novimi gradnjami na parcelah, ki so bile izrazito kmetijsko naravnane. Za slednje ni več pomoči. Lahko pa nadoknadimo pri gozdu in nekdaj obdelane površine, ki so jih naši predniki pridobili s trdim delom, vrnemo prvotnemu namenu. Povrnitev k zemlji je fenomen zadnjega obdobja, saj so danes mladi, ki se posvečajo kmetijstvu, uspešni in večkrat tudi vsestransko nagrajeni. Pomislimo na rezultate, ki jih žanjejo na primer tržaško vinogradništvo, oljkarstvo, sirarstvo in čebelarstvo. Gre za količinsko morda res omejene proizvodnje, ki pa nam jih na nivoju odličnosti marsikje odkrito zavidajo. Tu vidim velike možnosti razvoja, kar velja za celotno področje upravljanja in promocije teritorija, ki je naš edini in pravi zaklad.
Ali bi nam lahko razčlenili odnos, ki ga deželna vlada ima do jusarskega vprašanja?
Iskreno si želim, da bi se odnos Dežele spremenil tudi v odnosu do vprašanja jusov in srenj, ki se brezupno vleče že nekaj desetletij, dejansko pa -kot problem- nastaja v fašističnem dvajsetletju. Tradicija skupne lastnine, kakršno poznamo tudi pri nas, sloni na avstro-ogrski tradiciji in vsekakor predstavlja najstarejšo obliko demokratičnega in vzajemno solidarnega upravljanja skupnih dobrin, kakršni so gozdovi, pašniki, vodni viri.
Izgubljen čas in nastale probleme lahko v dobri meri nadoknadimo in rešimo s sprejetjem novega deželnega zakona. S tem se je pred mano ukvarjal že pokojni Mirko Špacapan, sam sem se na to vračal za ves čas trajanja prvega mandata in trenutno temu slediva oba slovenska deželna svetnika. Prvi otipljivi rezultat je dejstvo, da je deželna uprava ustanovila posebno delovno skupino, ki jo sestavljajo visoki deželni funkcionarji in ima nalogo, da problem jusov in srenj uokviri in preveri uresničljivost rešitev, ki smo jih tudi sami predlagali.
IG
