Oblaček nad Katarinco, čuden vremenski pojav nad Škabrijelom

V poletnih mesecih pogosto sedim pod lopo ob hiši na goriški Livadi. Izpod lope se med dimniki in drevjem odpre pogled naravnost proti Škabrijelu, ki ima iz pobočja izpahnjen predvrh Sv. Katarine (322 m). Med počivanjem pod lopo me je pritegnil čuden pojav. Zelo pogosto se nad Škabrijelom prikaže oblaček, ki se tam zadržuje. Ne premakne se ne desno ne levo, ne gor ne dol. Ko sem to omenil ženi, mi je povedala, da je njen nono Silvester vedno opazoval ta oblaček in iz njegovega obnašanja napovedoval vreme. Stvar je pritegnila mojo radovednost in sem se najprej pozanimal o tem znamenitem kraju nad Solkanom. Predvrh Sv. Katarine je bil naseljen že v prazgodovini, saj so imeli prebivalci od tam pregled nad celo goriško ravnino, zadaj pa jih je ščitil visoki Škabrijel (646 m). Tam gori je bilo gradišče že v bronasti dobi in pozneje so močno utrdbo postavili Rimljani. Istočasno se je pri nas širilo krščanstvo in na tej razgledni točki se je pojavila prva cerkvica. O starodavnih svetiščih na vzpetinah okoli Solkana je objavil temeljito raziskavo dr. Vojko Pavlin.

Prva omemba cerkve na Sv. Katarini je iz leta 1466, ko je bila 1. novembra posvečena, a gotovo je bila tu že stoletja prej. Cerkev je bila prvotno Marijina in sv. Katarina je imela stranski oltar. Pozneje se je to spremenilo in glavni oltar so posvetili sv. Katarini Aleksandrijski, devici in mučenki, ki goduje 25. novembra. Med 1. svetovno vojno je bila cerkev porušena in so jo na novo postavili v času Italije, leta 1926. V 2. svetovni vojni je bila zopet poškodovana, in da bi ne ostal na sveti kraj niti spomin, jo je dala nova brezbožna oblast minirati. Na njenem mestu so zgradili planinski dom Kekec, ki je zdaj gostišče. Pokojni novogoriški župnik Bogdan Vidmar si je zamislil, da bi na kraju postavili vsaj križ. Z vztrajnostjo je to dosegel, a postavitve ni dočakal, saj je umrl dva meseca pred slovesnostjo. Kake tri metre visok križ in lepo ikono sv. Katarine so blagoslovili 22. novembra 2025.

Vrnimo se zdaj k oblačku. Ta je nad Katarino skoraj stalno prisoten, le v dneh najhujšega vročinskega vala ga ni bilo, bogve zakaj. Včasih sam zase tuhtam o nastanku tega oblaka. Jasno je, da skozi kraško skorjo Trnovske planote pronicajo v globino velike količine vode. Največji izvir je Hubelj daleč nad Ajdovščino, v bližini Gorice pa Mrzlek. Vmes so le skromni potočki: Lijak, Vogršček, Vrtovinšek, Malenšček, Skrivšek. Že sama imena nakazujejo, da v njih ni obilice vode. Morda vsa tista voda v podzemlju išče druge poti. Lahko hlapi na dan skozi številna kraška brezna in obilno izhlapeva iz obširnih trnovskih gozdov? Tako nastane oblaček nad Škabrijelom. Moje sklepanje je vse prej kot znanstveno, čeprav sem na agronomski fakulteti opravil izpit iz geologije in mineralogije. Vse sem pozabil in priznam, da nimam pojma.

Naj bo kakorkoli že, oblaček obstaja. Včasih je majhen kot kepica bombaža, potem se začne napihovati in postane pravi oblaček. Zmožen je ostati na istem mestu ure in ure. Proti zahodu ne mara potovati, proti vzhodu pa včasih krene prav počasi. Zgodi se tudi, da za njim nastane drugi, a se ne zlije z njim v večji oblak, temveč se prilepi nanj kot železniški voz, potem še tretji in četrti … Morda je to znak, da bo kmalu dež. Vse se godi kot v Župančičevi pesmici, ko žabe opazujejo nebo: Kvak, kvak, glej oblak, glej oblakov sivih vlak, vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak!

Silvester Koršič, spretni solkanski mizar, si je postavil domačijo na Solkanskem polju, kjer je obdeloval velik vrt. Pridelal je toliko zelenjave, da je je bilo dovolj za družino in še na tržnico jo je vozil. Pri tem poslu ga je vremenska napoved še kako zanimala. Od hiše je široko odprt razgled na Sv. Katarino in Škabrijel in pogosto ju je opazoval. Takrat je bilo še videti podrtijo cerkvice. In na misel mi pride hudomušna kitica: Kralj kraljico vpraša, kje bo jutri maša, gori na planinci pri sveti Katarinci. Vnukinje je opozoril tudi na oblaček, ki njemu napoveduje vreme, a ni razkril, kakšnega skrivnostnega pravila se je držal. Zdaj ga skušam razvozlati, a imam vtis, da bo to ostala skrivnost.