Gostilna, ki pripoveduje zgodovino ob meji
Goriška Mohorjeva družba / Knjiga o Devetakovi gostilni na Vrhu Sv. Mihaela kot prostoru srečevanja, ohranjanja korenin in premoščanja meja
Zakaj bi se morali zanimati za življenjske zgodbe ljudi? Kako nam lahko njihove izkušnje pomagajo bolje razumeti zgodovino ter odkrivati vrednote in vezi, ki oblikujejo skupno izkušnjo nekega prostora? Prav na ta vprašanja skuša odgovoriti knjižno delo Gostilna na robu slovenske zemlje: družinska zgodba Lokande Devetak Enrica Marie Miliča. V središču pripovedi je več kot 150-letna zgodovina Devetakove gostilne na Vrhu Sv. Mihaela, ki jo že pet generacij vodi ista družina. Zgodba družine Devetak, pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji, razkriva izjemno vztrajnost in zvestobo lastnim koreninam, ki sta kljubovali vojnam, diktaturam in tudi pritiskom sodobnega kapitalističnega sveta. “Tu se ljudje trudijo, da bi ohranjali tradicionalne človeške vezi, s katerimi so ljubeznivost in čustva povezovala ljudi z ekosistemom, domačo vasjo in družino,” piše v uvodu avtor. Knjiga ni le kronika gostilne, temveč razmislek o tem, kako lahko zgodovina in socialna antropologija skozi osebne pripovedi, spomine in čustveno izkušnjo posameznikov osvetlita širšo zgodovino prostora in ljudi, ki ga soustvarjajo. Knjiga Gostilna na robu slovenske zemlje: družinska zgodba Lokande Devetak je leta 2023 izšla pri priznani italijanski založbi Bottega Errante, ob koncu lanskega leta pa je Goriška Mohorjeva družba poskrbela za njen prevod izpod peresa Matevža Čotarja.
Devetakova gostilna, ki je odprla vrata leta 1870 in jo danes vodi že peta generacija družine, je mnogo več kot uspešna gostinska zgodba. Je prostor srečevanja, gostoljubja in spomina, kraj, kjer se že desetletja prepletajo različni jeziki, kulture in življenjske poti. Okrog njenih miz so se zvrstili vsi veliki pretresi, ki so zaznamovali Kras: razpad Avstro-Ogrske, obe svetovni vojni, fašizem, nasilje nad slovensko skupnostjo, povojna leta, čas stroge meje in poznejše obdobje, ko je meja znova začela povezovati. Simbol teh novih vezi je za Lokando Devetak vrhunec njihove zgodbe, to je priprava skupnega kosila za predsednika Mattarello in Pahorja, 26. oktobra 2016: “Dobili smo zemljo, ki je bila med najrevnejšimi v Evropi in morali smo takoj poskrbeti, kako bi preživeli z delom na polju, med skalovjem in slamnatimi kočami. S trdim delom so nas privedli do tega milostnega dne, ko sta bili naša družina in gostilna priznani kot kraj sprave med dvema predsednikoma in dvema narodoma.”
Enrico Maria Milič to dolgo zgodbo pripoveduje skozi pričevanja in spomine članov družine, ki je kljub zgodovinskim preizkušnjam ohranila tesno vez s svojim okoljem, jezikom in izročilom. Prav zato knjiga deluje iskreno in prepričljivo. Avtorjev slog je jasen, umirjen in tekoč. Zgodovinska dejstva se naravno prepletajo z osebnimi zgodbami, zato knjiga nikoli ne zdrsne v suhoparno kroniko. Čuti se spoštovanje do ljudi, o katerih piše, obenem pa tudi želja, da bi njihove zgodbe ohranili za prihodnje rodove.
Naslov Gostilna na robu slovenske zemlje nosi pomen, ki presega geografski okvir. Kar se komu zdi evropsko obrobje, se skozi pripoved razkrije kot prostor, kjer se zrcali zgodovina celine. Zgodba družine Devetak zato ni le zgodba ene gostilne, ampak zgodba Krasa, slovenske skupnosti v Italiji in širšega evropskega prostora. Knjiga Enrica Marie Miliča je poklon ljudem, ki so kljub burni zgodovini ohranili svoje korenine in vero v moč dialoga. Bralca spomni, da se velika zgodovina pogosto skriva v na videz majhnih družinskih zgodbah in da prav te najbolje razkrivajo duh nekega časa. Zato Gostilna na robu slovenske zemlje ni le zanimivo zgodovinsko pričevanje, temveč tudi knjiga o spominu, identiteti in gostoljubju – vrednotah, ki ostajajo aktualne tudi danes.
