“Festival je bolj usmerjen v vsebine kot v pomembne goste”

POGOVOR  Miha Kosovel, vodja festivala Mesto knjige v Novi Gorici

Zadnje dni avgusta in prve dni septembra je središče Nove Gorice popestril že enajsti festival Mesto knjige, ki ga organizira Društvo humanistov Goriške. Rdeča nit raznolikih dogodkov od predstavitev avtorjev in knjig, branj, razstav, zvočnih instalacij, delavnice pisanja kritike in knjižnega sejma je bila letos “flora in favna”. O tem je, kot so poudarili organizatorji, glede na aktualne dogodke vsekakor treba razmišljati, cilj festivala pa je bil s pomočjo predstavitve leposlovnih in strokovnih del na to temo spodbuditi pogled onkraj ustaljenih meja razmišljanja.

Med 45 gosti, ki so se v osmih dneh zvrstili na različnih prizoriščih v mestu, so bili na primer Michael Marder, eden najpomembnejših svetovnih filozofov na področju življenja rastlin. Pa Adam Weymouth, avtor knjige Volk samotar, ki govori o slovenskem volku Slavcu in njegovi 1500 kilometrov dolgi poti. Med slovenskimi avtorji velja izpostaviti pisateljico in ekološko kmetovalko Natašo Kramberger in Ajdo Bračič, ki je za svoj prvenec Kresničevje letos prejela kresnika. Med gosti festivala je bila tudi prejemnica letošnje Veronikine nagrade Tina Volarič. Pa Nedžad Avdić, ki je z občinstvom delil pretresljivo življenjsko zgodbo preživetja genocida v Srebrenici, ki jo je prelil v knjigo Haaška priča, in Ivana Bodrožić, hrvaška avtorica knjižne uspešnice Sinovi, hčere, ki je bila letos prevedena v slovenščino.

Glede na bližino državne meje je bil, tako kot vsako leto, poseben poudarek festivala namenjen tudi italijanskim in zamejskim piscem. Gostujoči italijanski avtorji so bili Antonio Moresco, Laura Pugno, Anna Dietzel, Andrea Bellavite in Patrizia Dughero, ustvarjanje v zamejstvu pa sta predstavila Renato Quaglia in Marko Kravos. Pogovore in branja je nadgrajeval tudi bogat spremljevalni program. Več o letošnji temi, novostih, specifiki festivala in viziji za naprej je v pogovoru pojasnil Miha Kosovel, predsednik Društva humanistov Goriške, vodja in programski vodja festivala ter ob podpori članic programske ekipe glavni krivec, da je bila knjiga v mestu nekaj dni v središču pozornosti.

Kaj je prinesel festival v mesto, kaj vam je z Mestom knjige uspelo, na kaj si najbolj ponosen?

Najbolj sem ponosen na to, da se teme, ki jih načrtujemo, na koncu tudi uresničijo, da gostje, o katerih razmišljamo, tudi pridejo. Da v središču mesta, v ulici, ki jo zapremo za promet, naenkrat, recimo v torek ob osmih zvečer, 50 ali 60 ljudi sedi in posluša kompleksen pogovor in se jim zdi, da se jih to tiče, da je to nekaj, kar je zanje pomembno. To je tisti moment, ki ga hočemo pričarati v Mestu knjige. Drugo pa je, da avtorji, ki pridejo, rečejo, da so res veseli, ker, kot pravijo, “tukaj pa ljudje res poslušajo”. Veseli so, ker lahko predajo vsebino, ki jo raziskujejo leta, desetletja in pišejo debele knjige o tem, in jih ljudje poslušajo in sprašujejo in potem to znanje odnesejo domov. To je tisto, kar nam zares uspeva.

Rdeča nit festivala je bila letos flora in favna. Zakaj?

Že od začetka je bil cilj Mesta knjige, da izbiramo teme, ki so blizu domačinom, a jih poskušamo reflektirati na bolj globalni ravni skozi mnoge avtorje, literarne in umetniške pristope. Letošnja tema, ki je zaradi posledic globalnega segrevanja vse bolj aktualna, je že dolgo čakala, da se je dotaknemo, ker so Novogoričani in prebivalci Goriške zelo vezani na naravo, na izvenurbano življenje. Te želje prebivalcev, da gredo ven iz mesta, smo se želeli dotakniti in jo razviti na nekoliko širši način. Tudi z vpogledom v to, kako morda živali vidijo nas, kakšna je zavest rastlin, kakšne so podobe gozda v literaturi, torej na zelo raznolik način, skozi literaturo, poezijo, znanost, filozofijo vstopiti v ta širok fenomen narave.

Kako je to vplivalo na izbor sodelujočih avtorjev?

Cilj festivalov je, da obiskovalec dobi zelo širok pogled in si sam sestavlja zgodbo. Gledali smo, da do narave pridemo skozi literaturo z različnimi avtorji in raznolikim pregledom, ki da človeku vpogled v avtentično življenje narave. Tega smo se želeli dotakniti tudi skozi umetnost. Festival je otvorila glasbenica in intermedijska umetnica Nika Solce, ki je na ankaranskih mokriščih ugotavljala, kako zvok industrije vstopa v naravni habitat. Povabili smo tudi zvočna umetnika Martino Testen in Simona Šerca, ki sta trenutno zelo pomembna na področju snemanja zvokov okolja (field recording). Njuna večkrat nagrajena Nokturno in Biodukt sta bila umeščen v park v središču Nove Gorice, ki se je tako okrepil z zvoki slovenskih gozdov.

V programu festivala je bilo letos tudi nekaj novosti. Kaj ste mu dodali in zakaj?

S festivalom bi radi razvijali literarno pismenost, zato smo letos na bolj resen način začeli z delavnico pisanja kritike za mlade literarne kritike iz Slovenije in širše regije, ki so pet dni intenzivno delali, hkrati pa so spremljali festival in imeli dostop do gostujočih avtorjev. Močan poudarek bi radi dali literarni kritiki, ki že desetletje zamira. Drugo pa je bilo uvajanje otroškega programa. Vsak sejemski dan je bilo pol ure namenjene otroški literaturi, ko je potekalo branje pravljic. Imeli smo tudi delavnico za vrtce.

Je kakšen segment prebivalstva, ki bi ga radi še posebej pritegnili oz. ga do zdaj niste zaznali?

Ja, otroci. Ti so izredno pomembni. Mladostnikov imamo zelo malo. Radi bi pritegnili šole. Pomemben del prebivalstva so tudi priseljenci. Ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki se morda čutijo odrinjene od kulturnih projektov. Na tem z določenimi gosti že delamo, ampak se moramo področju še bolj posvetiti.

Pomemben del festivala je tudi knjižni sejem. Ali so se na njem predstavljale tudi založbe, ki jih v preteklih letih morda še ni bilo?

Mesto knjige je nastalo, ko ni bilo nobene knjigarne v mestu. Bila je seveda knjižnica, ki opravlja izredno pomembno delo na področju bralnih navad in pismenosti, ampak nam se je zdelo, da je najpomembnejši vidik bralne kulture imeti knjige doma in zato smo se takrat lotili s knjižnim sejmom, ki se je skozi leta razvil in prišel do Knjigarne kavarne Maks. Zdaj knjižni sejem ni več tako pomemben, ker imajo bralci dostop do knjig celo leto. Festival je intenziven teden, ampak pomembno je, da ima vsak festival posledice, ki preidejo v vsakodnevno življenje. Z nastopom Knjigarne kavarne Maks knjižni sejem nima več tako pomembne vloge za velike založbe, ima jo pa za manjše in bolj nišne založbe. Zato smo se letos bolj osredotočili na manjše založbe, tudi italijanske, predvsem take, ki se ukvarjajo s prevodi slovenske literature v italijanščino ali z območjem Goriške, tako da je bilo tega še vedno veliko. Tudi v prihodnje bomo raje iskali glasove, ki ne vstopajo v knjigarne in mogoče tudi ne v knjižnice, da bi se lahko predstavili tu pri nas.

Kam se Mesto knjige umešča v slovenskem prostoru?

Mislim, da je postal festival Mesto knjige zelo prepoznaven in cenjen, ker ni namenjen ožjemu krogu ljudi, ampak je del ponudbe mesta, v njegovem središču. Na kulturni sceni imamo še vedno težave zaradi centralizacije. Še vedno se predpostavlja, da se morajo stvari, ki so pomembne v literaturi, zgoditi v Ljubljani ali pa jih morajo organizirati Ljubljančani nekje zunaj kot poletni “retreat”. In zaradi tega je naša avtonomna pot, ki smo jo tu zastavili in vlekli vsa ta leta, potrebovala kar nekaj časa, da je bila prepoznana. Ampak mislim, da zdaj je, in upam, da nas bo država z neko resno analizo videla kot ključen dogodek za širjenje literature med prebivalstvom, valorizacijo čezmejne, manjšinske literature in kot most z italijansko literaturo.

Kaj je največji zalogaj pri organizaciji festivala?

Velik problem so nejasna sredstva, ki jih upravljamo. Pred leti so bile zaradi Evropske prestolnice kulture (EPK) nekatere stvari ojačane. Letos nismo vedeli, ali bo zavod GO! 2025, ki je vodil EPK in ima določen proračun, sploh kaj pomagal. Na koncu se je izkazalo, da konkretno za festival ne. Občina nam pomaga do neke mere, ampak menim, da ne dovolj strateško, v smislu da se ne naredi analiza, kateri festivali so ključni, osrednji festivali mesta, ki bi bili vredni, da se jim finančno pomaga, pa tudi infrastrukturno, pri promociji … To neke vrste žongliranje med močno ambicijo ljudi, ki delamo ta festival, in realnostmi, s katerimi operiramo, je zelo stresno. Vsakič začnemo delati na veliko, na koncu pa je treba to zmanjšati, porezati. Nekaj sponzorjev dobimo, ampak zelo dobrodošla bi bila spodbuda s strani občine ali zavoda GO! 2025, ker nimamo zaposlenih, ki bi se lahko ukvarjali samo z marketingom, pridobivanjem sponzorjev … Trenutno sem hkrati predsednik Društva humanistov Goriške, ki festival organizira, vodja festivala, programski vodja in piarovec. Velik zalogaj pri pripravi programa je tudi, kako zelo širok nabor dogodkov porazdeliti v osem dni in to izpeljati tako, da lahko človek vseeno vse obišče, ne da bi bilo vsega preveč, a da je hkrati dovolj široko in globoko.

In zadoščenje?

Pravo zadoščenje je, ko avtorji rečejo, da so se imeli res lepo. Ko obiskovalci rečejo: “Celo leto čakam na ta festival.” To je zadoščenje in zato vsako leto, ko na koncu rečemo: “To je bilo zadnjič,” potem nekako pozabimo na hude trenutke in se s še večjim zagonom lotimo naslednje edicije.

Ali je bilo letos kakorkoli poznati, da je EPK mimo, da je sončenja pod evropskimi kulturnimi žarometi konec?

Gotovo je tu finančni element, ampak to je normalno. Po eni strani je res, da so evropski žarometi ugasnili, a po drugi nas je to tudi malo sprostilo, ker so žarometi zahtevali, da posegamo po mednarodnih avtorjih, letos pa smo se spet vrnili k tistemu, česar si želimo: da je festival namenjen kakovostnim avtorjem, ki izven svojih krogov morda niti niso najbolj poznani, ampak lahko vsebinsko res nekaj pomembnega pridodajo izbrani temi. Festival je trenutno bistveno bolj usmerjen v vsebine kot v pomembne goste.

Kakšna je vizija za naprej, kako in v kakšno smer naj bi se Mesto knjige razvijalo?

Razmišljamo, da bi bolj razvijali lokacije, kot je Rafutski park, mogoče tudi po okoliških hribih, kot je Sabotin, da bi tam potekal celodnevni program, od jutra do večera; da bi delavnico pisanja kritike s časom morda razvili v šolo; da bi otroški program postal paralelni program, ki bi soobstajal znotraj festivala; in morda tudi da bi se usmerili v mednarodni simpozij okrog kakšnega večjega avtorja, filozofa, znanstvenika – da bi tako imel festival paralelne programe. Izrednega pomena je seveda tudi razvoj čezmejnega prostora obeh Goric, torej kako s festivalom valorizirati to večjezično območje in ga vzpostaviti, ker še ne obstaja. To se nam zdi tudi ena pomembnih točk za razvoj Mesta knjige v prihodnje.