Kristjani in družba

O prihodnosti naše Cerkve in vernosti

O prihodnosti naše Cerkve in vernosti

Piše Ambrož Kodelja / Svet se vrti, križ pa stoji …

Prijetno se počutim, ko berem kakšno razmišljanje in zunaj zavija burja. Nekaj podobnega sem tudi tokrat doživljal, ko sem poslušal posnetek predavanja Kakšna bo bodočnost krščanstva v našem narodu.
Govornik, diplomirani sociolog religije, takole razmišlja: “… Škofje bodo morali poskrbeti zaradi pomanjkanja duhovnikov za oskrbo preostalih lis krščanstva, to so kristjani, razmetani po zaselkih, ki ne bodo povezani v formalne župnije, ker pač to ne bo mogoče. Tudi združevanje župnij ne bo veliko pomagalo. Kristjani se bodo v veliki meri zbirali ob samostanih, ki jih bodo, kot nekoč, v skladu s svojo karizmo oskrbovali.
Elitistična – samozadostna – vase zagledana mala občestva, ki jih ustvarjajo sedanja duhovna gibanja, se bodo povsem odtujila od župnij. Sicer pa, v glavnem župnije že danes od teh gibanj nimajo nič, ali zelo malo, ker člani teh gibanj menijo, da so boljši od tistih, ki se dnevno, nedeljsko in praznično zbirajo v župnijski cerkvi. Elitizem v tem smislu kaže na neko moderno cerkveno herezijo – ali pa je vsaj blizu nje.
Mariborski cerkveni finančni škandal, ki ga je L’ Osservatore Romano imenoval Škandal brez primere, je zadel hud udarec celotni slovenski Cerkvi. Mariborska nadškofija po cerkvenem pravu bi ne smela več obstajati, saj je finančno propadla. Sedež bi moral biti premeščen v Celje ali na Ptuj, kjer sta bili antični škofiji Celea in Petovia. To se ni zgodilo, ker so verjetno predpostavljeni spoznali, da je pri vsem tem bila krivda oridinarijev v tem, da so ‘sodelavcem preveč zaupali’. Ne moremo pa mimo krivde teh sodelavcev, saj jih je do tega vodil pohlep! 160.000 Slovenk in Slovencev je bilo materialno oškodovanih (certifikati). Moralno pa je krivda padla na vso Cerkev na Slovenskem in tako udarila v temelj našega naroda ter tako razrahljala pri vernikih zaupanje v poštenost slovenske Cerkve …”
S to vsebino se lahko strinjamo ali pa ne. Vsak ima pravico do svojega mnenja o tem, kot o prihodnosti Cerkve, ne glede, v katerem narodu. Dejstvo pa je, da, ko se pogovarjamo z ljudmi, ki so verni, pa vere vsaj na zunaj ne prakticirajo, to pomeni, da ne obiskujejo nedeljske maše, zgornjemu razmišljanju lahko vsaj delno pritrdimo.
Kaj bo s Cerkvijo v prihodnje? To vprašanje si danes zastavlja marsikdo, ne samo duhovniki, ampak tudi verniki. Prijetno nas je o tem vprašanju nagovorila misel nemškega teologa Karla Rahnerja. On pravi: “Cerkev prihodnosti bo bolj bratska”! Kaj misli s tem? Če pogledamo naše današnje župnije, pa tudi verske skupnosti, ki se zbirajo po naših cerkvah, zapazimo, da je med nami bore malo bratske povezanosti. Malo je vernih, ki bi jim župnija kaj več pomenila. Zanje je Cerkev danes postala organizacija, ki skrbi za zakramente, za cerkveni pogreb, pa mogoče še za kakšen verouk. Vse drugo je velika večina naših vernikov že davno odpisala. Ta bratskost, kot pravi Karl Rahner, se odraža prav v tem, kar danes marsikje Cerkvi manjka. Skrb za vse, ki se zbirajo ob župnijskem ognjišču, skrb, da se priskoči na pomoč, da po možnostih razpolagamo s svojimi sposobnostmi tudi v prid Cerkvi. “Čutiti z župnijo pomeni vzeti Boga resno”, to marsikje pri nas manjka. Upajmo, da bo sčasoma v tistih malih skupinicah tega več, edino tako bodo zmogli vztrajati na poti odrešenja. Ob vseh teh razpravah o prihodnosti vernosti in Cerkve pa se moramo zavedati: “Zgodovino odrešenja vodi Bog”! To spoznavamo, izhaja iz zgodovine pri vsakem narodu, pa tudi iz zgodovine odrešenja, ki je lepo podana v Svetem pismu. Zavedajmo se: “Bog človeka ni nikoli zapustil. Človek pa Boga velikokrat”!

11.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!