O novih definicijah ljubezni

Knjigosnedki (10)

Ljubezenskih romanov ne berem pogosto, zelo rada pa berem romane o ljubezni v vseh njenih oblikah. Od partnerske do prijateljske, sosedske, bratske, pa tudi ljubezni do hrane, potovanj, književnosti, glasbe, skratka vse knjige, ki raziskujejo to kompleksno človeško čustvo. Kot mnogo drugih otrok sem tudi jaz prve opise ljubezni brala v pravljicah in gledala v risankah, od takrat pa sem se naučila, da je ljubezen nemogoče opredeliti z enim samim opisom, eno samo zgodbo s srečnim koncem. Prav zato mi je zbirka kratkih zgodb Brine Svit Nove definicije ljubezni že ob prvem branju prirasla k srcu. Po nekaj letih sem se odločila, da jo spet vzamem v roke, saj sem pričakovala, da se bo s časom in drugačnimi izkušnjami tudi moje mnenje spremenilo. Vendar me je tudi drugič (in nato tretjič) prav tako presenetil način, kako zna pisateljica z zgodbami, včasih dolgimi le nekaj strani, prikazati številne oblike in različne definicije ljubezni. Že naslov zbirke bralcu nakaže, da med stranmi ne bo našel klasično srečnih zgodb ali pravljičnih koncev, temveč življenjske zgodbe običajnih ljudi, ki se v svojem vsakdanu spopadajo s svetom in v njem iščejo vsaj nekaj topline in, seveda, ljubezni.

Pisateljičini junaki so najrazličnejši – vdovec, ki po ženini smrti odkrije njen skrivni vrt; zakonski par, pisatelja Alma in Rudi, ki ugotovita, da v njunem zakonu ni več prave skrbi za drugega, ali pa petinšestdesetletna Lise, ki se hkrati veseli in boji snidenja s starim prijateljem, a se zaradi svoje odločitve za ljubezen znajde v konfliktu s hčerko. Ljudje, ki jih spoznavamo v knjigi, so si zelo različni, prav tako različne so njihove zgodbe, ki se dogajajo na raznih koncih sveta, od Pariza do Buenos Airesa, Ljubljane in celo Križa pri Trstu. Vendar pa imajo vsi junaki nekaj skupnega: to, da so v trenutku velike življenjske dileme, pred odločitvijo, ki jih pripelje do pomembnih sprememb. Lepota pisanja je v tem, da avtorica njihove (ne)srečne zgodbe opisuje z rahločutnostjo in brez obsojanja. Spomni nas, da ljudje niso vedno popolni, a da tudi v tem leži lepota ljubezni. Namesto enoznačnih sodb nam prepušča razmislek o njihovem ravnanju, vpogled v zapletena življenja in povabilo k razumevanju.

V zgodbah pa ne beremo le o ljubezni, temveč pogosto tudi o zapletenih družinskih odnosih, ki boleče vplivajo na junake, ter o notranjih konfliktih, ki so lahko še bolj travmatični od konfliktov z drugimi ljudmi. Kljub težkim temam, ki jih avtorica obravnava, pa vzdušje ob branju sploh ni temačno, prav nasprotno. Skozi zgodbe se sprehodimo z lahkotnostjo, kot da bi odprli škatlo čokolatinov. Če je roman kot nasitna jed, recimo lazanja ali jota, ki v bralcu pusti občutek zadovoljstva, je zbirka kratkih zgodb kot zbirka slaščic. Vsaka zgodba bralca preseneti s svojim okusom, ga za kratek čas zapelje, nato pa zapusti z željo, da bi še naprej bral. Brina Svit z zbirko Nove definicije ljubezni odpira prostor za razmislek o tem, kako raznoliki in nepredvidljivi so obrazi ljubezni, in vpogled v odnose, ki niso popolni, a so prav zaradi tega resnični in blizu. Morda je prav v tej iskrenosti največja vrednost zbirke – spoznanje, da je ljubezen pogosto manj romantična, kot si jo zamišljamo, a zato nič manj pomembna.