O iskanju sreče v vseh obdobjih življenja

Vsak bralec se je v življenju kdaj srečal z nevarnostjo vstopa v knjigarno. Knjig je preveč, časa pa premalo in skušnjava, da bi se domov vrnili s težkimi vrečkami in precej lažjo denarnico, je velika. Včasih se je v poplavi novih naslovov težko odločiti celo za to, katero knjigo bi najprej prelistali. Čeprav je dobro poznano pravilo, da knjige ne gre soditi po platnici, sama v knjigarnah najprej opazim tiste, ki me estetsko privlačijo, in redko sem razočarana. Prav to se je zgodilo pri knjigi Kavni krog Barbare Hanuš, ki sem jo opazila na ljubljanskem knjižnem sejmu in jo takoj vzela v roke. Najprej me je pritegnila platnica, na kateri je prikazana starinska skodelica, taka, kot bi jo imela doma babica, v skodelici pa temna, vroča kava. Očaral pa me je tudi naslov: Kavni krog sem si predstavljala kot lahkotno zgodbo kroga ljudi, ki srkajo kavo in klepetajo o prijetnih stvareh. Ko sem jo na poti domov vzela iz vrečke in jo začela brati že med čakanjem na avtobus, sem ugotovila, da sicer govori o ljudeh, ki srkajo kavo, vendar je njena vsebina precej bolj resna in hkrati tudi pomembnejša, kot sem si predstavljala.

Kavni krog je zbirka kratkih zgodb, ki to niso zares (ali pa ne samo). Dogaja se v domu za ostarele in sledi življenju različnih prebivalcev doma, tako da se vsa njihova življenja prepletejo v lepo, kompleksno celoto, ob kateri bralec pravzaprav nima občutka, da bere zbirko, ampak daljšo pripoved. Glavne junakinje so gospe, ki se vsako jutro dobivajo na kavi: Dora, Sonja, Marija, Nada, Ada, Zarika in Milka. Med svojimi druženji klepetajo, se spominjajo, brskajo po spletu, zobajo piškote in čokolado, imajo pa pravilo, da se ne pritožujejo, kritizirajo ali pogovarjajo o politiki. Ob glavnih junakinjah spoznavamo tudi zgodbe njihovih sorodnikov, drugih obiskovalcev in zaposlenih ter vrsto tem, kot so smrt, izguba, osamljenost, odnosi, družina, moč pozitivnega mišljenja, predvsem pa iskanje sreče v vseh obdobjih življenja. Avtorica pravi, da je s knjigo želela nagovoriti starejše, saj po njenem mnenju lahko branje obogati naše življenje prav v vseh obdobjih. In res je Kavni krog z večjim tiskom in kratkimi zgodbami primerno branje tudi za manj mlade oči.

Čeprav k sreči še nimam težav z vidom, sem tudi sama uživala v branju in včasih pretočila kakšno solzo. Naučila sem se, da knjigo sicer lahko vzamem v roke samo zaradi platnice, vendar je po njej res ne morem soditi. Zgodbe, ki se skrivajo v Kavnem krogu, so iskrene, včasih krute, polne upanja in ljubezni, predvsem pa so pomembne. V svetu in času, ko na starost gledamo kot na šibkost, ko starostnike tako zlahka pahnemo na rob družbe in nanje pozabimo, je vse bolj pomembno, da o njih beremo, se od njih učimo in jih poslušamo. Predvsem pa, da pripovedujemo tudi njihove zgodbe. Nenazadnje je ena od najlepših lastnosti književnosti ta, da se v knjigah lahko izgubi in najde prav vsak od nas.