Novi mandatar za koalicijo. Je to mogoče?
Nova politična kriza, ki so jo sprožile ugotovitve Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) v zvezi s prvima slovenskima politikoma, Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem, bo močno zarezala v prihodnost celotne Slovenije. Predvsem zaradi posledic, ki jih bo poročilo imelo na sedanjo vladno koalicijo. Ugotovitve komisije, ki so dokončne, postavljajo vodji obeh političnih polov pod zelo neprijetno luč in zahtevajo odgovore.
Osebna odgovornost najpomembnejših slovenskih politikov
Medtem ko je Janković najprej sam sebi dal odvezo in nato “simbolično” zamrznil svoje predsedstvo v stranki (mesto župana očitno zanj ni vprašljivo), je usoda Janše ob koncu redakcije še nejasna. In kljub temu da se Janši očitajo precej manjši nepojasnjeni zneski, je prav razvoj dogodkov okoli predsednika vlade tisti, ki bo odločilen za prihodnost Slovenije. Jankoviću se v bistvu očitajo nejasne transakcije v sklopu družinskih podjetij. 1,5 milijona evrov mu je v žep kapnilo iz blagajne podjetja Electa, 580 tisoč evrov pa iz blagajne podjetja Electa naložbe. Obe podjetji sta v 100-odstotni lasti Jankovićevih sinov Jureta in Damjana. 280 tisoč evrov pa je prišlo iz podjetja KLM, ki je v večinski lasti samega Jankovića. Nakazila iz omenjenih podjetij na Jankovićev račun so prihajala v času, ko se je Janković na TRR približal negativnemu limitu, in so tako preprečila “osebni bankrot” ljubljanskega župana. V tem kontekstu je posebej bilo sporno prehajanje sredstev iz ljubljanske mestne občine do podjetja Grep (graditelj Stožic) in preko dveh “poštnih nabiralnikov” (Baza Dante in KLM naložbe) na račun Zorana Jankovića. Komisija je taka ravnanja označila za korupcijsko tvegana. Pri premierju Janezu Janši pa je bilo spornih transakcij sicer precej manj, a vseeno ni šlo za zanemarljivo vsoto: protikorupcijska komisija je ugotovila nepojasnjeno povečanje Janševega premoženja v višini 210 tisoč evrov: v preprostejših besedah slovenskemu premierju očitajo, da je nakup premičnin in nepremičnin sofinanciral s sredstvi, ki ne izhajajo iz njegovih uradno znanih prihodkov. 210 tisoč evrov je torej vsota stroškov, ki presega njegove uradne prihodke. Na tnalu sta se tako znašla nakupa stanovanja v Ljubljani in stanovanjske hiše pri Velenju, tukaj je še plačevanje stroškov za nepremičnine v njegovi lasti v različnih obdobjih (med 2004 in 2011), nakup in vzdrževanje avtomobila, plačevanje zasebnih potovanj in počitnic, plačilo sodnih taks ter prenapihnjena cena prodaje zemljišča v Trenti. To so bili glavni očitki, na katerih je temeljilo negativno mnenje komisije, ki je ob tem še pojasnila, da niti Janković niti Janša nista znala prepričljivo pojasniti očitanih nepravilnosti.
Odstop da ali ne?
Najprej se je porodilo seveda vprašanje, ali pomeni tako poročilo tudi prisiljen odstop za oba akterja zgodbe? Formalno ne. Komisija za preprečevanje korupcije nima pooblastil, da bi koga prisilila k odstopu. Niti v poročilu tega ni “svetovala”. Popolnoma jasno pa je, da so take ugotovitve zelo obremenjujoče za vsakega javnega funkcionarja, ki jih je deležen. Odstop je v tem primeru (tudi in predvsem) vprašanje politične higiene in integritete politikov. Nihče ni zaradi poročila KPK pravnomočno obsojen, politiki pa bi morali vseeno biti pozorni in primerno upoštevati odločbe institucionalnih nadzornih organov: to so pač pravila demokracije.
Lahko se z odločbami takih institucij strinjaš ali ne. Kot politik in v še večji meri kot nosilec javnih funkcij pa jih moraš upoštevati. V Sloveniji pa se žal dogaja drugače: obe politični strani funkcionirata po logiki, da nadzorne institucije pravilno delujejo samo v primeru, ko “obsodijo” pripadnika drugega političnega pola, medtem ko je predstavnik njihovega političnega pola vselej žrtev državnih in paradržavnih zarot. To je prišlo na dan tudi v zadnjem primeru, ko sta se na zatožni klopi znašla v tem času najbolj karizmatična slovenska politika, predsednik vlade Janez Janša in opozicijski prvak Zoran Janković. Po isti logiki pa so se ravnali tudi v prejšnjem mandatu: takrat je na pobudo računskega sodišča odstopil minister za okolje Karl Erjavec, na “predlog” KPK pa tudi (povsem upravičeno) notranja ministrica Katarina Kresal. Na mestu pa je ostal, recimo, finančni minister Franc Križanič, eden od “močnejših igralcev” prejšnje vladne garniture, kljub pozivu računskega sodišča k odstopu.
Zamrznjeni Janković
Janković je v izogib poročilu izpeljal slepilni manever. Zamrznil je status predsednika stranke in napovedal, da se zato ne bo udeleževal niti sestankov prvakov parlamentarnih strank. Ni pa se odpovedal svoji glavni funkciji, županskemu stolčku, ki je njegov dejanski vzvod oblasti. Kaj pripomore k politični higieni dejstvo, da Janković “zamrzne predsedstvo” v stranki, v kateri je on eden in edini vodja? Ali bo kaj drugače, če bo formalno svojo funkcijo predal komu drugemu, stranka pa bo vseeno za vsako odločitev čakala na Jankovićev namig? V Italiji smo videli, kako to gre, ko je Berlusconi prepustil državno tajništvo stranke Angelinu Alfanu. Se je kaj spremenilo? Ne, dejanski tajnik je bil vseskozi Berlusconi. Isto se bo zgodilo z “zamrznjenim” Jankovićem v Pozitivni Sloveniji. Na najvišjem stolčku v ljubljanskem Magistratu pa Janković kar vztraja. O županskem odstopu ni nikoli pomislil in tega mu niti ni bilo treba, ker ima Pozitivna Slovenija absolutno večino v mestnem svetu. Stranka, ki je bila ustvarjena po Jankovićevi podobi, pa si svojega “zamrznjenega predsednika” ne bo upala defenestrirati.
Janša in nadomestni mandatar
Janševo stanje je precej drugačno. Ne govorimo o stranki, v kateri je predsednik SDS že skoraj 20 let “nenadomestljiv” prvi mož slovenske desnice. Ne, v stranki bi tudi Janša, kljub morebitnim zamrznitvam, ohranil vodilno vlogo. Situacija je drugačna, ker je kot predsednik vlade odvisen tudi od drugih koalicijskih partnerjev: Virant, Erjavec in Žerjav so mu podporo že odtegnili, kar pomeni, da je Janševe vlade v današnji obliki konec. Ko končujemo redakcijo, se premier Janša ravno odpravlja na službeno pot v Azerbajdžan in njegova končna odločitev še ni znana. Jasno je vsekakor, da so mu DL, SLS in Desus postavili ultimat. Mimo politične higiene, o kateri smo že spregovorili, pa se velja vprašati, ali je smotrno, da bi po enem letu že spet v Sloveniji ostali brez vlade. To bi namreč imelo več posledic. Kratkoročne bi se pokazale v novem valu nezaupanja mednarodnih finančnih trgov in z močnim dvigom cene zadolževanja. Že to bi najbrž bilo dovolj za prihod evropske trojke v Ljubljano in uvedbo “komisarske uprave”. Druga, nekoliko daljnoročnejša posledica pa bi bila zaustavitev programa reform, ki ga je začela sedanja vlada: kljub temu da je bil ta program deležen številnih kritik, pa je treba Janševi vladi in finančnemu ministru Šušteršiču priznati, da sta se reform odločno lotila. In to tudi s številnimi uspehi: v soglasju s sindikati so sprejeli zakon o uravnoteženju javnih financ in pokojninsko reformo. Pod streho je tudi že proračun za letošnje leto, postavljeni so nastavki za poseg v propadli bančni sistem, pred sprejetjem je nazadnje tudi reforma trga dela. Gre za ukrepe, ki jih Evropa nujno zahteva. V sedanjem stanju so zato padec vlade in predčasne volitve zelo slaba rešitev. Vprašanje je, ali bo desnosredinski koaliciji in SDS kot največji stranki v njej uspelo najti novega premierja, ki bo namesto Janeza Janše nadaljeval zastavljeno delo. Sedanji premier tega najbrž ne bo nikoli sprejel, a to bi bilo v tem trenutku za Slovenijo najbolje.
Andrej Černic
