Kraška pokrajina kot prostor notranjega dialoga v novi knjigi Marka Pogačarja

V sredo, 18. februarja, je potekal zanimiv večer, posvečen stoti obletnici smrti Srečka Kosovela v Kavarni knjigarni Maks v Novi Gorici, ki je nastal ob sodelovanju Društva humanistov Goriške z uradom GO! 2025. Miha Kosovel se je pogovarjal z avtorjem Markom Pogačarjem, ki je pravkar napisal dvojezično knjižico Kras, psihogeografija. Iz hrvaščine jo je v slovenščino prevedel Muanis Sinanović.

Marko Pogačar, pesnik, esejist, literarni kritik in popotnik, se je lansko leto septembra odločil za peš potovanje od Nove Gorice prek Krasa do Trsta. Iz tega doživetja je nastala knjiga Kras, psihogeografija, popotniški esej, ki govori o Krasu in v katerem se raziskovanje kraške literarne pokrajine prepleta s spominom na njegovo kraško družinsko vejo. Njegova babica Marija Čebulec je bila iz Tomaja in sam je večkrat kot otrok zahajal na počitnice k njej. Po štirih kontinentih je začel potovati šele kot štipendist in se, kot sam pravi, čim več časa zadrževal v eksotičnih deželah, da bi spoznal nove kraje. Iz teh potovanj je nastalo več knjig, kot na primer Latinoamericana za berlinsko fundacijo DAAD.

Srečko Kosovel je bil njegov prvi pesnik, ki ga je popolnoma očaral. V povojnem času, ko je še hodil v srednjo šolo v Splitu in bral stripe, je na nekem novoletnem sejmu zagledal Kosovelov prevod Integralov, kupil je knjigo in jo na mah prebral. Naenkrat se mu je svet obrnil na glavo. Knjiga ga je spremenila. “To je knjiga, ki mi je z brco odstrla vrata v jezik, v poezijo. Prav tako kot babica Marija, ki je bila mnogo let osrednja in najpomembnejša oseba v mojem življenju,” piše Pogačar v svoji dvojezični knjigi. Kosovelova knjiga se mu je zdela zelo aktualna. Integrali tudi za Srečka Kosovela niso bili le literarni preobrat, ampak neko eksistencialno doživetje. Za Kosovela so bile te pesmi protest proti tedanji družbi. Marko se je prav zaradi njih odločil, da bo postal literat in se je zato vpisal na študij primerjalne književnosti v Zagrebu.

Razmerje med Srečkom Kosovelom in Krasom ni bilo zgolj biografsko ali krajevno, temveč globoko eksistencialno, duhovno, estetsko. Tudi za Pogačarja Kras ni samo pokrajina njegove babice, njegovega otroštva in počitnic, temveč je simbolni prostor njegovega doživljanja, njegov potopis izhaja iz konkretnih izkušenj in misli, ki jih je doživljal med hojo skozi Kras. Kraška pokrajina postane prostor njegovega notranjega dialoga.