Noša povezuje in je živa dediščina slovenske skupnosti

Živo v svojih mislih čutim potrebo, da povem svoje stališče o pomenu, ki ga ima nošenje zgodovinskih slovenskih narodnih noš pri svetih mašah v Trstu, Gorici, kjerkoli živi naša skupnost v Furlaniji – Julijski krajini. Sama spregovorim za mesto, v katerem živim in delam, Trst.

Ko govorimo o Trstu, govorimo o mestu na meji, mestu srečanj, mestu, kjer se italijanska in slovenska beseda, kultura in zgodovina že stoletja prepletajo. In prav zato ima gesta, ki je na prvi pogled samo zunanja – udeležba pri sveti maši v zgodovinski slovenski narodni noši –, izjemen, globok in povezovalen pomen. Ne gre za folkloro. Gre za pričevanje, za spomin, za preteklost in za prihodnost.

Veselilo bi me, da bi se ta navada utrdila v cerkvah našega mesta, še posebej v tržaški veličastni stolnici svetega Justa, ki je srce duhovne in zgodovinske identitete Trsta, in tudi v drugih župnijah, kjer je prisotna naša slovenska skupnost, kjer naša slovenska skupnost živi, dela, moli in ustvarja vsak dan.

Noša ni oblačilo. Je molčeča molitev in živa zgodovina. Zgodovinska slovenska narodna noša je delo rok naših babic in prababic. Vsak šiv, vsak pas in vsaka ruta pripovedujejo o potrpljenju, o domovini, o delu, o požrtvovalnosti, o veselju, o žalosti.

Mislim, da ko se stopi v cerkev z nošo na sebi, želimo tudi povedati: “Tukaj so bili tudi moji predniki. V tej isti veri, v tem istem mestu, v isti skupnosti.” Noša tako postane most med generacijami. Starejši in mladi, ki stojijo drug ob drugem pred oltarjem, se ne gledajo več kot “staro” in “novo”, ampak kot del iste zgodbe. To je najgloblja oblika medgeneracijske povezave, o kateri govori in ki jo podpira tudi Cerkev.

Za mesto Trst je to vidni znak sobivanja in bogastva. Trst je edinstveno mesto. Njegova moč je v tem, da je bil in ostaja prostor, kjer meje ne ločujejo, ampak povezujejo. Ko Slovenci v nošah vstopimo v stolnico svetega Justa za veliko cerkveno praznovanje, k procesiji, k sveti maši za zavetnika mesta, pošljemo celotnemu mestu jasen dokaz svoje prisotnosti v mestu: “Slovenska skupnost je sooblikovalka mesta.”

To ni absolutno nikakršna zahteva po prednosti. To je darilo. Je pokazati vsem Tržačanom in Tržačankam italijanskega in slovenskega jezika, pripadnikom drugim jezikom in kulturam, da je naša slovenska različnost bogastvo, ne razlog za nezaupljivost ali celo za strah. Ko ljudje na trgu pred stolnico vidijo barve, vezenine in dostojanstvo noše med slovesnostjo, vidijo lepoto. In lepota razoroži predsodke hitreje kot tisoč besed. Tako se rahljajo ravnodušnost in nevidne ovire. Tako mesto polneje zadiha.

V Trstu je Sveti Ivan ena od žil, kjer še posebej močno bije slovensko srce Trsta. Tukaj so slovenske šole, je Narodni dom, so slovenska društva, pevski zbor, slovenske družine. Vendar v času, ko je pritisk globalizacije močan in ko mladi iščejo svoje mesto, je nujno, da jim damo sidrišča ponosa.

Predstavljajmo si: skupina otrok in mladostnikov iz Trsta, oblečenih v obnovljene zgodovinske noše svojih nonotov, ki gredo skupaj k maši v domačo cerkev ali k svetemu Justu. Ne grejo kot drugačni. Gredo ponosni. Gredo, ker vedo, od kod prihajajo.

To krepi samozavest. Uči jih, da je biti Slovenec v Trstu nekaj lepega, vrednega, normalnega. In ko se ta navada ponavlja – za božič, za veliko noč, za zavetniške praznike, za prvo obhajilo – ne postane dogodek. Postane navada. Postane del župnijskega življenja. In kar postane navada, postane dom.

Za Cerkev: liturgija, ki objame celotno ljudstvo božje. Cerkev je po svoji naravi katoliška, to pomeni vseobsegajoča. Lepota liturgije je ravno v tem, da lahko sprejme različne jezike, pesmi, običaje, ne da bi izgubila svojo enotnost v Kristusu.

Naj se v tržaških cerkvah, in še posebej v stolnici sv. Justa, utrdi navada, da skupnost pri pomembnih mašah pride v narodni noši, in zgodilo se bo nekaj pomembnega. Vera ne zahteva, da bi človek pustil svojo kulturo pred vrati cerkve, ampak jo vzame s seboj pred Boga kot dar. Tako kot so to delali kristjani po vsem svetu skozi stoletja.

To je tudi močno znamenje proti vsaki obliki nestrpnosti ali diskriminacije. Ko vidimo vse ljudi v različnih nošah klečati pred istim Bogom, razumemo, da pred Njim nismo Italijani ali Slovenci. Smo bratje in sestre.

Kako to uresničiti? Skupaj, korak za korakom. Da to ne ostane samo lepa želja, moramo delati vsi – župnije, škofija, društva, družine, občina, občani in občanke.

Obnova in skrb za noše: slovenska društva in skupine iz celotnega Trsta in s Krasa lahko organizirajo delavnice, kjer starejše ženske učijo mlajše vezenja, šivanja, nošenja noše. Tako se prenaša znanje in ne le blago.

Dogovor z župnijami: župniki in duhovniki naj povabijo skupnosti, da se za določene maše – na primer za praznik zavetnika – pride v narodni noši. Naj bo to povabilo, ne obveza. Lepota pritegne.

Vključitev mladih: naj bodo otroci in mladina iz slovenskih šol glavni nosilci te navade. Naj jim noša ne bo breme, ampak čast. Pojasnjujmo jim pomen vsakega dela noše. Naj jo nosijo z nasmehom.

Skupni trenutki pred in po maši: kratek skupni blagoslov noš, skupna fotografija pred stolnico, skupno druženje po maši. Tako se maša ne konča z amen, ampak se nadaljuje v skupnost.

Če bi se utrdila navada, da pri sveti maši v naših cerkvah in v stolnici sv. Justa vidimo moške, ženske in otroke v zgodovinskih slovenskih narodnih nošah, bi se zgodilo nekaj zelo pomembnega za Trst. Mesto bi postalo še privlačnejše in zanimivejše. Mesto, ki ne skriva svojih korenin, ampak jih kaže z dostojanstvom. Mesto, ki verjame, da sta dve kulturi lahko ena sama skupnost.

Noša pri sveti maši je zato več kot tradicija. Je molitev telesa. Je živa zgodovina. Je obljuba otrokom, da bodo imeli kam pogledati, ko bodo iskali, kdo so.

Naj bo to naša skupna naloga. Da bodo cerkve v Trstu vedno bolj sveti kraji, kjer se pod istim obokom srečajo vse barve naše skupne duše. In naj bodo naše cerkve svetlejši odsevi te lepote.