Negotova prihodnost
Predvsem pa ni sposobna sama najti izhoda iz današnje gospodarske krize, ki je predvsem finančne narave. Vse to je res in stalno ponavljanje, da ni več tako, kot je nekoč bilo, nikomur ne pomaga, saj je vseprisotna negotovost vir slabe volje predvsem pri vseh tistih zaposlenih, ki delamo v slovenskih ustanovah v Italiji. Negotovost je tudi kriva za današnje živčno in dobesedno razbolelo stanje v naši narodni skupnosti, ko se zdi, da nismo več sposobni dialoga.
Tudi Zadruga Goriška Mohorjeva, ki izdaja naš tednik Novi glas, revijo za otroke Pastirček ter knjige založbe Goriška Mohorjeva družba, je ena od tistih osrednjih slovenskih ustanov v Italiji, ki z negotovostjo zre v prihodnost, saj krčenje finančnih sredstev po eni strani, a še najbolj dejstvo, da tudi naša uprava ne ve, s kolikšnimi finančnimi sredstvi lahko računa za letošnje in prihodnje leto, onemogoča vsako dostojno načrtovanje za prihodnost.
“Smej se in svet se bo smejal s teboj!
Joči in jokal boš sam”!
To sta uvodna verza ameriške pesnice Elle Wheeler Wilcox (1850-1919) iz njene izjemno lepe ter najbolj poznane pesmi Samota, ki najlepše prikazujeta stanje zaposlenih v naših ustanovah in tudi razdiralni cinizem – češ da se zaposleni pri slovenskih ustanovah in zato tudi pri Zadrugi Goriška Mohorjeva nimamo kaj pritoževati, saj da smo doslej prejeli vse mesečne plače -, ki smo ga deležni, ne pelje nikamor. Nasprotno, to je tisti pogubni cinizem, ki samo govori o tem, kako res je, da sita vrana lačni ne verjame, predvsem pa kaže na vsako pomanjkanje sočutja, s katerim si sicer finančno nihče ne more pomagati, dela pa življenje znosno in lepše. Zaskrbljeni pa smo predvsem zato, ker se zavedamo, v kako resnih finančnih težavah se nahaja naša Zadruga.
“Spet jočejo, spet jočete”! je očitek, ki najbolj boli, ko pišemo o negotovosti v prihodnje. Verjemite, da sem se sam do zadnjega otepal tega uvodnika. Da ne bo nepotrebnih nesporazumov, ki jih je v naši sredini zadnje čase že itak odločno preveč, naj tako povemo, da ne gre za noben očitek nikomur, saj smo vsi zaposleni v slovenskih ustanovah – in torej tudi pri Zadrugi Goriška Mohorjeva – še kako hvaležni predsedniku SSO-ja dr. Dragu Štoki in vsem tistim, ki se zavzemajo, da bi prišlo do sprostitve finančnih sredstev v Rimu. Prav tako je nejasno dejansko stanje finančnih prispevkov iz domovine Slovenije, saj so napovedana krčenja. Hvaležni smo tudi vsem, resnici na ljubo zares zelo redkim, ki nam izražajo solidarnost v teh negotovih časih.
Največji problem naše Zadruge Goriška Mohorjeva je v tem, da zaradi nejasnosti ne more ničesar načrtovati za prihodnje dni, predvsem pa smo se morali v uredništvu odločiti za zmanjšanje števila sodelavcev, kot smo se že morali žal odreči predvsem kadrovanju mladih časnikarjev, kar je od nekdaj označevalo Novi glas, saj časnikarji, ki so se pri nas izšolali, danes delajo na deželnem sedežu RAI, v uredništvu Primorskega dnevnika in drugod. Predvsem pa finančna negotovost vzbuja strah med zaposlenimi, kaj bo, če denar ne bo prišel, za kakšne korake se bo odločil upravni odbor Zadruge, kaj bo z nami…
Mnenja smo, da je Novi glas ustanova, ki presega pristojnosti Zadruge same in se mora zato o njegovi usodi v prihodnje dejavno in odločno zavzeti tako naša politika kot civilna družba, predvsem pa Svet slovenskih organizacij, v katerem se prepoznavamo in delujemo!
